BEEP STORY

Predstavljajte si najlepšo ptico na svetu, pava. S  svojim repom, ki ga razprostira kot pahljačo, se sprehaja po eksotičnih krajih naravnega okolja Indije ali Šrilanke. Je samec, ki je v nekakšni estetski oboroževalni tekmi opremljen z vedno lepšim in daljšim perjem. Je najbolj privlačen, je najmočnejši in ima največ možnosti, da se pari. Je alfa samec, ki lahko osvoji svet.

A film o najmočnejšem junaku ptic se ustavi takoj, ko na prizorišče njegovega naravnega habitata zaide lačna lisica, ki ji posebno poslastico predstavljajo pavi. V tistem trenutku se njegovo čudovito perje, ki mu sicer daje več možnosti pred samicami in več prednosti pred konkurenco, prelevi v njegovo usodno pomanjkljivost.

V hipu, ko pride v okolje lisica, je zaradi daljšega, opaznejšega in barvitejšega perja pavji samec vidnejši in zaradi tega tudi prva tarča lačne lisice. Ko mu grozi nevarnost, vsak dodatni centimeter ali dodatna barva njegovega mogočnega perja, zanj pomeni antiproduktivnost in celo nevarnost.

Biologov tovrstne situacije v naravi ne presenečajo. To »antiproduktivnost« razlagajo skozi prizmo zgodovine. Skozi milijone let se je vzpostavilo ravnovesje med spolno privlačnostjo in varovalno neopaznostjo, pri čemer pav ni edini predstavnik živalskega sveta, ki se s tem sooča, ampak je enako tudi denimo pri jelenu zaradi rogov ali pticami pevkami, ki lahko z glasom osvajajo ali si prikličejo sovražnike.

Kako zelo smo napredovali z uporabo avtomobila?

Antiproduktivnost nima jasne slike na prvi pogled, a se pojavlja na vsakem koraku. Najbolj zanimiv fenomen antiproduktivnosti so računalniki, umetna inteligenca, avtomatizirani procesi in digitalizacija. Tehnologija, ki smo jo razvijali za to, da bi si olajšali delo in trud, ter si skrajšali čas za delo, v resnici podaljšuje delo. V delovni proces nas je posrkala v celoti, naj bomo na delovnem mestu ali doma. Gre za antiproduktivnost nove tehnologije.

Pomislite tudi na avtomobil. Izum avtomobila je bil za človeško civilizacijo in za premikanje človeka v primerjavi s hojo ali tekom ali kočijami, , pravi kvantni preskok. Naša hitrost se je povečala za najmanj 100km/h. In to brez naprezanja.  Se je res?

Ivan Illich, filozof, kritik družbe, teolog, duhovnik iz ZDA, pa je na primer izračunal nasprotno. V Ameriki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, seštevek časa, porabljenega za delo, da bi zaslužil denar za nakup avtomobila, časa, preživet v avtomobilu (vključno z zastojem), časa, porabljenega v zdravstveni industriji zaradi prometne nesreče, časa, porabljenega v naftni industriji za gorivo za avtomobile ... deljen s številom prevoženih kilometrov na leto, pokaže naslednje: 10.000 km na leto na osebo, deljeno z 1600 ur na leto na Američana je enako 6 km na uro. Torej bi bila resnična hitrost avtomobila približno 3,7 milje na uro. Illich je ta učinek poimenoval »counterproductivity«, tj. antiproduktivnost ali nasprotna produktivnost. Ta izraz pomeni, da neka karakteristika ali nek predmet na prvi pogled prihrani čas in denar, vendar se ta prihranek razblini, takoj ko naredimo obračun stroškov.

Kdaj se nam izplača investirati ure v dobro PowerPoint predstavitev?

Dober primer je tudi predstavitev naše vsebine s PowerPoint predstavitvijo. Včasih so bile odlika nastopov prepričljivi, verodostojni argumenti in dobra vsebina. Starejša generacija se še spomni, da se je včasih poudarke projiciralo na pano z grafoskopom. A po letu 1990 je na trg prišel PowerPoint, ki je postal glavno orodje vsake predstavitve. A pomislite, koliko časa se porabi za dobro pripravo PowerPoint predstavitev in koliko ur dela ali porabite ali pa plačate nadobudnim asistentom. Ali se vam atrakcija s PowerPointom sploh izplača? Seveda se to vprašanje pojavlja še z večjo gotovostjo, če vemo, da bizarne barve, animacije, fonte črk in albume fotografij uporablja že vsak, kar pomeni, da je moč PowerPointa precej zmanjšana; stroški in porabljen čas pa ostajajo enaki.

Kontraproduktivna produktivnost našega dela

Na skoraj enak način bi lahko pri vprašanju anti/produktivnosti obravnavali človeško nrav ali lastnosti.

Čeprav nam tehnološki napredek omogoča več prostega časa, se je človek vedenjsko prilagodil. Dejansko se zdi, da delamo težje in bolj mrzlično kot prej, zlasti v ZDA. Za razliko od večine drugih razvitih držav, kjer se je povprečni delovni čas v zadnjih nekaj desetletjih zmanjšal, Američani delajo bolj kot kdaj koli prej. Ocena iz leta 2007 kaže, da se je povprečno število delovnih ur v 57-letnem obdobju (1950–2007) povečalo za neverjetnih 247 % (ali več kot dvakrat).

Poleg tega navadno ne delamo več, ker uživamo v svojem delu. Namesto tega delamo več, da lahko zaslužimo več denarja in da se na neki ravni počutimo pomembnejše in uspešnejše. Več delamo, ker biti srečen ne zadostuje; delamo več, ker hočemo več, kot imajo naši sosedje. In ko enkrat vstopimo na ta vlak, je težko izstopiti z njega.

Razmislite o nečem, kar vam je bližje: vašemu počutju. Če se počutite preobremenjeni, pomislite, zakaj čutite, da ste prisiljeni delati več? Je to zato, ker resnično uživate v svojem delu ali zato, ker ste, ne da bi res globlje razmišljali o tem, podprli idejo, da je trdo delo dobro ne glede na vse? Večina od nas jemlje vrednost trdega dela kot samoumevno. Torej se lahko zdi, kot da so nam izpod nog potegnili preprogo, če se postavlja pod vprašaj vrednost trdega dela. Toda, kot je dejal Peter Drucker, guru menedžmenta iz petdesetih let prejšnjega stoletja, »nič ni manj produktivno kot narediti učinkovitejše tisto, česar sploh ne bi smeli storiti.« Ali kot je rekel Gandhi: »Življenje je več kot samo povečanje njegove hitrosti.«

Tudi če ne spremenite svojih delovnih navad, pomislite, ali svoje delo izkoriščate za izboljšanje svojega počutja ali pa vas uporablja ideologija, ki vam že dolgo ni več izplačevala pomembnih dividend.