BEEP STORY

Preden rešiš svet, moraš v določeni meri najprej rešiti samega sebe.

Ameriški znanstvenik Bernard Roth, utemeljitelj in programski direktor stanfordskega Hasso Platter Institute of Design, bolj znanega kot »D.school«, ki se je v svoji dolgoletni karieri pridružil tudi Inštitutu Esalan, ki je bil del gibanja za krepitev človeškega potenciala, je na vprašanje ameriške novinarke, »kaj sploh je človeški potencial in kako ga razvijati«, odgovoril: »Rekel bi, da morate najprej vedeti, kaj hočete. In to je težko. Da res veste, kaj hočete vi sami, ne pa da denimo uresničujete načrte, ki jih ima za vas nekdo drug. Pogosto ljudje počnejo, kar želijo njihovi starši ali tisto, kar mislijo, da od njih pričakujejo sodelavci. Ko ugotovite, kaj hočete, potem vaša prizadevanja niso več napor in vaš potencial, ki ga nosite v sebi, se prične razvijati.«

Še več: Takrat, ko začnemo početi tisto, kar želimo, potem naše početje postane potovanje.

»Ljudje so preveč osredotočeni na cilj, ampak ta ni bistven. To je sicer že popoln kliše, a v življenju je dejansko ključno potovanje, ne cilj. Ko prideš na cilj, tam ni ničesar več«, je v intervjuju za Guardian dejal Bernard Roth.

Na koncu boste v vsakem primeru umrli, če cilje dosežete ali ne

Tako kot slovenski pokojni alpinist Nejc Zaplotnik, tudi profesor Roth, v svojih študijah nenehno poudarja pomen poti. Vsakemu posamezniku, pa naj bo delodajalec ali zaposleni, polaga na srce izkušnje, ki jih je videl in doživel na lastni koži: »Na Stanford prihajajo iz najrazličnejših držav, iz Indije denimo, in mislijo, da se jim bo življenje s tem povsem spremenilo. Potem delajo doktorat in ko ga naredijo, nastopi depresija, ker jih še vedno čaka preostanek življenja. Nič se ne konča, ko pridete na postajo. Delati morate naprej. In to vsak dan. Če ste zadovoljni s tem kar delate in s svojimi cilji, je super. Niti ni pomembno, če ciljev ne dosežete. Na koncu boste umrli, če cilje dosežete ali ne. Ne obstaja nek konkreten trenutek ali prostor, ki bi ga lahko dočakali ali pripotovali do njega. Vsak dan je treba dobro živeti. Biti nad nečem tako navdušeni, da vstanete iz postelje. Če nimate ničesar, kar bi vas navduševalo, ste depresivni; lahko tudi kar ostanete v postelji.«

Podoba resničnega življenja iz Stanforda verjetno kaj hitro prikliče podobo iz romana z naslovom Oblomov ruskega pisatelja Ivana Gončarova, v katerem glavni junak skoraj ves čas ne vstane iz postelje. Roman prikazuje dekadenco aristokratov v carski Rusiji.

Ekstremen primer, ampak v njem je zrno resnice. Ko imamo problem v življenju, zaradi katerega ne moremo spati, vstajamo zgodaj in ga rešujemo. To se je dobro dokazalo v času pandemije ali vojne, ko je bila bitka po preživetju na prvem mestu in ko je adrenalin spravljal v pogon še tako velike stoike. V kriznih časih se – dokazano – drastično zmanjša število samomorov. Dr. Roth bi to pojasnil z idejo »vsakodnevne poti ali potovanja« skozi življenje. Ali drugače: Če se nič ne dogaja, je kar malo dolgčas.

Sporočilo dr. Rotha je: ljudje probleme razumemo narobe. Dobro je imeti probleme, ker se z njimi lahko zaposliš. In odlično je potovati proti svojemu cilju, a ni pomembno, ali ga dosežeš. Pomembno je, da ga zasleduješ, če gre seveda za pravi cilj. Če gre za nekaj, kar ste mi dodelili in meni ni do tega, potem je to muka. Če pa si to sam določim in to res hočem narediti, potem je super. Če se na pol poti premislim tudi prav. Bom našel kaj drugega. Morate se veseliti tega, kar počnete in če vas ne veseli, bi verjetno morali poiskati nekaj drugega.

Žal je za večino  denimo zelo pomemben status, toda v resnici so nekateri ljudje z visokim položajem ujetniki statusa. To ni tisto, kar naj bi si ljudje zares želeli. Najti morate torej nekaj, kar vam je v osebno zadovoljstvo – še boljše je, če to počnete z ljudmi, ki blagodejno vplivajo na vas. Za to pravzaprav gre – v življenju.

Ali kot je dejal dr. Roth: »Življenje je nekakšen niz nezgod: nekaj storite in lahko se zgodijo čudovite reči. Ali pa ne. Sploh ni pomembno.«

Kje se rodi največji človeški potencial?

Prvi poudarek je prav gotovo na tem, kar sporoča ameriški profesor Roth. Zavedanje življenjskega motiva, sledenju sanjam in ciljem, pri čemer je vsak trenutek poti pomemben.

Drugi poudarek pa je na zavedanju, da se najboljši človeški potenciali, ki bi lahko ustvarili blaginjo za vso človeško populacijo, ne morejo razviti ob takšni neenakosti, v kakršni v tem trenutku biva svet. Slednje je tudi glavni poudarek številnih poročil vsakoletnega Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), ki vsako leto poroča  o globalnem indeksu človeškega kapitala.

Že od leta 2017 se ob bok vseh kriz, vojn in pandemij postavlja huda kriza pomanjkanja talentov. Ta kriza izvira iz vedno večje neenakosti. “Prizadevanja držav, da bi ljudje dosegli svoj ekonomski potencial, niso uspešna,” navajajo poročila vsako leto. Razlog je v neučinkoviti uporabi veščin, nezadostnem razvoju znanj, ki bodo potrebna v prihodnosti ter nezadostnem spodbujanju izobraževanja med že zaposlenimi.

Neuspešne naložbe v formalni del izobraževanja pomembno prispevajo k neenakosti v dohodkih, ti pa povečujejo socialno izključenost ter blokirajo dostop do trg dela in nadaljnjega izobraževanja. Čeprav so mlajše generacije vedno bolj izobražene v primerjavi s starejšimi, njihova znanja in veščine niso najbolj izkoriščene pri delu. Problem je tudi, tako izpostavljajo poročila WEF-a, da delodajalci posegajo po že oblikovanih talentih namesto, da bi jih ustvarjali.

Če mislite, da zmorete, imate prav. Če mislite, da ne zmorete, pa tudi.

Ker se vse začne in konča pri posamezniku in pri njegovi ozaveščenosti, vam ponujamo v razmislek metodo, ki jo za razvoj in »odklenitev« svojega polnega človeškega potenciala predstavlja svetovno znani »ledeni mož«, Wim Hof. Vsekakor vas bo metoda vrgla iz cone udobja in vam zbudila vse senzorje in potenciale za uresničevanje tistega mogočega, kar je za vas v tem trenutku še nemogoče.

Prepričani smo namreč, da ko posameznik osvoji neko prepričanje, znanje in odločitev za svoje sanje, lahko to samo še deli na ostale. Nikakor ne more več nazaj v stare in napačne vzorce vedenja. Zato je ključno pri razmišljanju o človeškem potencialu, da se ozrete vase in boste lahko kot »nov človek« z novimi pristopi pri delodajalcu dosegli čudežne učinke. Kot delodajalec z novo izkustveno opremo boste učinkoviteje nagovarjali svoj delovni tim in želi sadove novih uspehov in zadovoljstva znotraj podjetja.

“Če ne poskusite, boste zagotovo v tistih 90%, ki jim ne uspe.“

Skrivnosti vaše moči so v vas samih. Dobro in podporno okolje se začne zaradi vas, v vas. Sami sebi ste najboljša podpora in ta se začne z zavedanjem – kot je že dejal William James, ameriški funkcionalistični psiholog in filozof – da povprečen človek uporabi le deset odstotkov vse svoje kapacitete. Kaj to pomeni in kaj se dogaja z 90 odstotki naše kapacitete?

Robert Bridgeman, ki že vrsto let raziskuje človeški potencial in kako se povezati z našo višjo zavestjo, vplivati na naš imunski sistem in telesno temperaturo, že vrsto let dokazuje, da je mogoče optimizirati svoje telo, osredotočenost, spomin, srečo in modrost. Slednje so zelo učinkovito izkoristili v korporaciji Google, kjer so ustanovili Inštitut za vodenje Search Inside Yourself, ki pod mentorstvom Roberta Bridgemana ponuja pozornost izobraževanju pozornosti. Kako je Robert Bridgeman prepričal Google in svetovno javnost, da lahko uporabimo več naše kapacitete, kot jo vsak dan uporabljamo? Skozi resnično zgodbo. Gre pa takole…

Bolni ljudje so prišli na Kilimandžaro

Gre za zgodbo o 26 junakih, ki so se v samo 48 urah povzpeli na goro Kilimanjaro v Tanzaniji, oblečeni v kratke hlače. Med njimi so bili hudo bolni ljudje z rakom, multiplosklerozo, Crohnovo boleznijo in revmo. Vsi so bili povsem navadni ljudje, brez alpinističnega znanja ali kondicije. Vsem je uspelo; enajst jih je dosegel vrh brez majice, pri osupljivih 20 stopinjah Celzija.
Kako jim je to uspelo? Zakaj nihče od njih ni umrl, kot je napovedala nizozemska plezalska organizacija?
Robert Bridgeman je tako kot Wim Hof dokazal, da so vsi mladi bolniki na vrh visoke gore prišli z močjo svojih misli, dihanja in zavedanja vsakega koraka. Cilj ni bil obveza. Pot pa je bila užitek.

In pod črto: če je mladim in bolnim junakom uspelo priti na Kilimandžaro, potem lahko vsakdo izmed nas uresniči vse sanje, cilje in želje samo s svojimi potenciali, ki živijo v nas. Čas je, da jih zbudimo. Robert Bridgeman priporoča trikotnik, ki ga sestavlja meditacija, dihanje in joga, saj naj bi ta trikotnik prinesel našemu umu in organizmu prostor za priložnost razvijanja največjih potencialov. 
Ne pozabimo: Svet lahko uničimo ali pa ga lahko rešimo. Svet, ki ga poimenujemo Zemlja ali svet, ki mu rečemo našemu življenje. Ni druge priložnosti. 

---