Čustva in rak – boj ali beg?
BEEP STORY
piše: Saša Mrak Hendrickson, svetovalka Beep Institute
Vsi smo dnevno izpostavljeni množici potencialnih fizičnih rakotvornih snovi v našem okolju, toda ali obstajajo tudi psihosocialne rakotvorne snovi? Kaj določa odpornost ali dovzetnost za raka? Poleg genetskih dejavnikov je treba upoštevati tudi vedenjske dejavnike in neustrezne odzive na stres, da bi razumeli, zakaj se pri nekaterih posameznikih razvije rak.1 »Če si bolan, najprej ugotovi, kaj si storil, da si to postal,« je rekel že Hipokrat. Pri tem vlogo igrajo tudi čustva ali morebitni psihični šoki, ki povzročajo spremembe v telesni kemiji.
Kako lahko vplivamo s pozitivnimi čustvi? Vsako leto 4. februarja pod okriljem Mednarodne zveze za obvladovanje raka (UICC) obeležujemo svetovni dan boja proti raku, zato se temu posvečamo tudi v našem Beep Clubu.
O vplivu čustev na razvoj bolezni že daleč pred sodobno medicino
Prepričanje, da je lahko rak na nek način povezan s stresom ali bolečimi čustvi, je staro toliko kot zgodovina zapisane medicine. Galen je pred več kot 2000 leti v svoji disertaciji o tumorjih De Tumoribus ugotovil, da so melanholične ženske veliko bolj dovzetne za raka kot druge ženske, verjetno zato, ker imajo preveč črnega žolča (mélas chole). V angleški medicinski literaturi je bilo do leta 1701 težko najti veliko napisanega o raku. A takrat je britanski zdravnik Gendron poudaril učinek »življenjskih nesreč, ki povzročajo veliko težav in žalosti« pri povzročanju raka. Osemdeset let pozneje je Burrows bolezen pripisal »nemirnim duševnim strastem, ki bolnika dolgo časa močno prizadenejo«.1
Zdravniki zgodnjega devetnajstega stoletja so poudarjali, da čustveni dejavniki vplivajo na rast tumorjev dojke, da je rak materničnega vratu pri ženskah pogostejši pri bolj občutljivih in frustriranih posameznicah, pred več kot stotimi leti so pri pregledu več kot 250 pacientk v londonski bolnišnici za raka ugotovili, da je bila izguba bližnjega sorodnika pomemben dejavnik pri razvoju raka dojke in maternice.1
Tem opažanjem velja pripisati poseben pomen, saj je bila medicinska praksa pred sto ali dvesto leti veliko bolj personalizirana. Zdravniki so se morali bolj zanašati na lastno razumevanje pomena zgodovine, čustvenega ozadja in življenjskega sloga bolnika, v nasprotju z današnjim poudarkom na samostojnih diagnostičnih visokotehnoloških laboratorijskih in slikovnih postopkih. Poleg tega je bilo njihovo izobraževanje bolj primerno, saj je vključevalo veliko znanja iz književnosti, humanistike in filozofije, namesto trenutnega poudarka na osnovni znanosti. Veliko bolj verjetno so poznali pacientovo družino in družbene odnose ter vplive drugih psihosocialnih okoljskih dejavnikov. Prav tako so porabili veliko več časa za opazovanje in pogovore s pacienti ter za postavljanje ustreznih vprašanj o takšnih podrobnostih, kot pa je to mogoče v hektičnem tempu današnje super specializirane, a razmeroma površne ordinacije. Tako bi zaradi izobrazbe, usmerjenosti in bolj osebnega pristopa lahko pričakovali, da so imeli večjo občutljivost in so bolj cenili nekatere subtilne odtenke, ki bi lahko nakazovali morebitno povezavo med čustvenim stresom in rakom.1
Osredotočenost na zunanje dejavnike kot vzrok raka
V 20. stoletju se je poudarek premaknil na zunanje dejavnike kot vzrok raka. Trenutno je inkriminirana vsa ta množica rakotvornih snovi v zraku, ki ga dihamo, hrana, ki jo zaužijemo, ali različni virusi. Vsi ti pristopi pomenijo nek fizični napad na nas od zunaj, skladno s klicno teorijo bolezni, kar je povsem razumljivo. Odkritje mikrobov, klinični dosežki ter drugi dokazi so potrdili neposredno vzročno povezavo med mikroorganizmi in nalezljivimi boleznimi. Kasnejši uspehi različnih cepiv in pozitivni učinki antibiotikov, ki rešujejo življenja, so še toliko bolj spodbudili osredotočanje na zunanje dejavnike. Malo pozornosti je bilo namenjeno temu, kaj določa odpornost ali dovzetnost za bolezni. Le redki so se spraševali, zakaj so nekateri posamezniki, ki so bili podobno izpostavljeni istemu bacilu tuberkuloze, virusu hepatitisa ali rakotvorni snovi, ostali zdravi.1
Kljub temu so v zadnjih nekaj desetletjih številne klinične študije in raziskave na živalih še naprej potrjevale pomembne vplive, ki jih lahko imajo stresna čustva v zvezi z razvojem in napredovanjem različnih bolezni, zlasti maligne rasti. Zdi se, da so nekatere od glavnih značilnosti posameznikov, nagnjenih k raku, pogosti občutki brezupa in nemoči, nezmožnost izražanja jeze ali zamere, nenavadna količina odpora do sebe in stiske ter izguba pomembnega čustvenega odnosa.
Boj ali beg ter spremenjena narava stresa
Organizacije prioritetno izbirajo svoje vodje znotraj svojih obstoječih sodelavcev. Njihova prednost je, da imajo dobro V Cannonovi teoriji »boj ali beg« (ang. »fight or flight response«) iz leta 1915, je bila objavljena predpostavka, da so se naši samodejni odzivi na stres, ki so nam še danes ponotranjeni, postopoma razvijali skozi človekovo evolucijo. Da gre za prilagoditvene spremembe, ki so bile bistvene za preživetje naših prednikov, ko so se soočili z življenjsko nevarno fizično grožnjo.
Izliv adrenalina in stimulacija simpatičnega živčnega sistema sta povzročila širjenje zenic in spodbujanje boljšega vida, strjevanje krvi se je pospešilo, da se zmanjša izguba zaradi raztrganin ali notranjih krvavitev, krvni tlak in srčni utrip sta se dvignila, povečal se je pretok krvi v možgane, kar je olajšalo odločanje. Zaloge ogljikovih hidratov in maščob v telesu so bile razgrajene, kar je zvišalo raven sladkorja in lipidov v krvi, da bi zagotovilo gorivo za več energije. Kroženje krvi je bilo preusmerjeno iz črevesja, kjer ni bilo takoj potrebno za prebavo, v velike mišice okončin. To je povzročilo večjo napetost in moč v rokah in nogah za pomoč pri fizičnem boju ali hitrosti premikanja stran od prizorišča potencialne nevarnosti.1
Danes je narava stresa drugačna, ne borimo se s podivjanimi levi ali plemeni sredi divjine (vsaj ne v dobesednem pomenu). Danes se borimo z vsakodnevnimi in ne le občasnimi stresnimi situacijami. Pojavijo se lahko večkrat na dan. Odzivi iz tistega daljnega časa naših prednikov, torej »boj ali beg«, kot to poimenuje Cannon, zdaj niso več primerni. Ker gre za čustvene strese, manjše, večje, ki se ponavljajo, jih v tem hitrem tempu pogosto potlačimo, zanemarimo, jih ne želimo osvestiti, ker bodisi »nimamo časa«, ker si jih težko priznamo, ker smo pod pritiskom družbe, okolja, dela, idr. Ker se neprestano ponavljajo, torej ni težko razumeti, da prispevajo k sodobnim boleznim.
Obstajajo tudi dokazi, da povečan stres, povezan z napredno civilizacijo, prispeva k raku. Tu ne gre le na dejavnike kot so kajenje, onesnaženost zraka, azbest, nevarnosti sevanja ali druge rakotvorne težave, temveč bolj psihosocialne strese, ki so bili očitni že dolgo pred temi sodobnimi problemi. Ta koncept še zdaleč ni nov in je bil predlagan v t. i. Tanchoujevih »Memoirjih o pogostosti raka«, ki so bili že v 19. stoletju predani Francoski akademiji znanosti.1
Če naštejemo še nekaj izsledkov številnih raziskav in statistik:
- V zadnjih dveh desetletjih so številne študije pokazale, da po izgubi zakonca pride do hitrega in impresivnega upada obrambe imunskega sistema in da je to morda nenormalen adaptivni odziv mehanizem, ki lahko pojasni nekatere maligne bolezni, povezane s stresom.
- Ameriške vladne številke že leta poročajo o velikem porastu pojavnosti raka dojke pri ženskah srednjih let. Strokovnjaki nimajo »uradne« razlage, a verjamejo, da je to lahko povezano tudi s stresom »civilizacije«. Ugotovljeno je namreč, da mlajša kot je ženska, ko ima prvega otroka ali celo zanosi, manjša je verjetnost, da zboli za rakom dojke. Nosečnost zniža prolaktin, hormon hipofize, ki stimulira rast tkiva dojk in spodbuja raka dojk pri poskusnih živalih. Ker vedno več žensk vstopa v delovno silo, so ponavadi samske, se poročijo in se odločijo, da ne bodo imele otrok, ali pa to storijo šele, ko so veliko starejše. Odstotek žensk, ki rodijo prvega otroka po 35. letu starosti, se je od leta 1970 povečal za več kot petkrat.
- Študija iz leta 2017, v kateri je sodelovalo 2000 moških, pri katerih so na novo odkrili raka na prostati, je pokazala, da je zaznani stres na delovnem mestu povezan z večjim tveganjem za raka na prostati.5,6
- Študija iz leta 2016, izvedena na laboratorijskih miših z rakom trebušne slinavke, je pokazala, da so imele miši pod stresom po petih tednih večje tumorje in zmanjšano stopnjo preživetja. Tudi njihov imunski sistem je bil močno oslabljen.5,7
Pri tem velja vendarle vseeno poudariti, da točna povezava med stresom in rakom še ni jasna, tudi ne ali stres prispeva neposredno ali posredno.
Na primer: nekdo več let doživlja kronični stres, ko skrbi za družinskega člana z rakom. Na koncu tudi sami razvijejo raka. Je bil stres dejavnik? Ali pa je bila genetika? Ko bodo strokovnjaki začeli bolje razumeti tako raka kot stres posamično, bomo verjetno izvedeli več o tem, kako sta povezana drug z drugim, če sploh.5
Kaj pa zdravilni vpliv čustev?
Po drugi strani so trdna vera, občutek socialne podpore družine in prijateljev močni blažilci stresa. Zato ni presenetljivo, da so raziskovalci poročali tudi, da so takšni atributi povezani z manjšim tveganjem za raka. A tudi tu ni točno potrjene ali gotove znanstvene ugotovitve.
Študija Spiegla in sodelavcev je bila objavljena v številki The Lancet leta 1989 ugotavlja, da so ženske z metastatskim rakom dojke, ki so prejele eno leto intenzivne podporne skupinske terapije, v povprečju živele 18 mesecev dlje od vstopa v študijo kot kontrolne skupine.3
Lahko torej pozitivna čustva ali simulacija takih čustev okrepi imunski odziv? Na tem mestu povzemam izjemno zanimive ugotovitve, ki jih za Medical News Today4 razloži prof. Asya Rolls, pionirska znanstvenica iz Izraela, izredna profesorica na medicinski fakulteti Ruth in Bruce Rappaport v Izraelu. Doktorirala je na področju nevroznanosti in imunologije na znanem Weizmannovem inštitutu, podoktorsko delo pa opravila na Oddelku za psihiatrijo na Univerzi Stanford v Ameriki.
Tema o tem, kako um vpliva na telo, jo je vedno zanimala. Ker se je pogosto izkazalo, da lahko izboljšanje bolnikovega čustvenega stanja vpliva na potek bolezni, a ni bilo jasno, kako, je z ekipo izvedla študijo, »da bi raziskali te mehanizme in izvedeli več o tem, kako lahko čustva v možganih vplivajo na način, kako se imunski sistem odziva na raka«4.
Imunoterapija, katere namen je okrepiti odziv imunskega sistema na rakave celice, se v zadnjih nekaj letih vse bolj uveljavlja pri raziskavah raka. A hkrati je, po njenih besedah, »vpletenost imunskih celic v rakave procese dvorezen meč, saj nekatere komponente v teh celicah prav tako podpirajo rast tumorja.« Toda obstoječe študije kažejo, da lahko aktivnost v sistemu nagrajevanja možganov pomaga uravnavati način delovanja imunskega sistema. Dr. Rolls in njeni kolegi so izvedli predklinično študijo, v kateri so eksperimentirali z manipulacijo možganskega sistema nagrajevanja na mišjih modelih melanoma (kožnega raka) in pljučnega raka. Natančneje, »ciljali« so na nevrone, ki sproščajo dopamin, v območju možganov, ki je ključna regija sistema nagrajevanja. Ta komunicira z limbičnim sistemom, možgansko strukturo, ki je med drugim zadolžena za obdelavo čustev. Slednji sodeluje s simpatičnim živčnim sistemom, mrežo nevronov in živcev, ki se delno nahaja v centralnem živčnem sistemu in delno v perifernem živčnem sistemu, za katerega je znano, da uravnava odziv na boj ali beg. Ta interakcija se je razširila na imunski sistem. Z umetno aktivacijo tako lahko vplivamo na živčni in posledično na imunski sistem. Ko se imunski sistem aktivira na ta način, se zdi, da ustvarja tudi bolj odporen »spomin« na tuje dejavnike, ki jim je bil izpostavljen, kar mu omogoča, da se učinkoviteje odzove na te patogene, še pojasnjujejo raziskovalci. Ko so testirali učinke na mišjih modelih melanoma in pljučnega raka, je ekipa razkrila, da se je s stimulacijo določenega dela možganov pokazalo, da se imunski sistem učinkoviteje odziva na tumorje. Raziskovalci so ugotovili, da se je po štirinajstih dneh ponavljajoče se aktivacije velikost tumorja v povprečju zmanjšala za 46,5 odstotka, medtem ko se je teža tumorja v povprečju zmanjšala za 52,4 odstotka. Čeprav je ta študija predklinična in je proučevala samo učinke stimulacije točno določenega dela možganov pri dveh vrstah raka z uporabo mišjih modelov, raziskovalci verjamejo, da bi njihove ugotovitve lahko vplivale na način, kako zdravstveni delavci vidijo vlogo duševnega stanja in čustvenega počutja pri razvoju in zdravljenju bolezni, kot je rak.4
Ne le pozitivno razmišljanje, ampak tudi miren um je pomemben
Čeprav se zdi omenjena raziskava z izsledki nekaj trdnega, v kar lahko verjamemo, obstajajo tudi raziskave, ki ugotavljajo, da stopnje ozdravitve raka na primer niso višje pri bolnikih, ki imajo pozitiven odnos do boja proti svoji bolezni. A to prav nič ne zmanjšuje pomembnosti pozitivnega mindseta.
Dr. Deepak Chopra, pionir integrativne medicine in osebne transformacije, klinični profesor družinske medicine in javnega zdravja na kalifornijski univerzi v San Diegu, avtor več kot 90 knjig prevedenih v več kot triinštirideset jezikov, vključno s številnimi uspešnicami New York Timesa, oseba, ki ga je celo revija Time opisala kot »eno izmed 100 najvplivnejših ljudi«, lepo opiše povezanost telesa in duha.
Prvič, da je »misel« tudi »pravo« zdravilo, dokazuje placebo učinek. Ko bolniki namesto zdravila na recept dobijo sladkorno tableto, bo v povprečju 30 odstotkov oseb pokazalo pozitiven odziv. Tisto, kar povzroča ta odziv, ni fizična snov, temveč aktivnost povezave med umom in telesom. Pričakovanja so močna. Če mislite, da ste prejeli zdravilo, ki vam bo izboljšalo stanje, je to pogosto dovolj, da vam bo res bolje. To pomeni, da bi moral biti človek sposoben sam sprožiti placebo učinek. A tu gre za psihološko iluzijo. Če odstranite avtoriteto v belem plašču, ki vam pove, da jemljete učinkovito zdravilo, nenadoma sladkorna tabletka postane le sladkorna tabletka. Ne morete se preslepiti, če veste, kaj je placebo. Vendar to ne more biti vsa zgodba. Ne moremo zanikati, da je povezava med umom in telesom močna.8
Korak naprej od pozitivnega razmišljanja je po njegovem miren um.
Miren um, ki je pomirjen sam s seboj, prinaša koristi, kar podpirajo študije, ki kažejo zmanjšanje visokega krvnega tlaka, ravni stresa in drugih bolezenskih stanj.
Dr. Deepak Chopra
A prava poanta ni rešiti umirajočega bolnika, ampak ohraniti dobro počutje.8
Zdi se, da nas pričakovanja posameznikov in družbe prehitevajo, tu so nove generacije s povsem novimi načeli in vedenji. Pojem duha časa oziroma zeitgeista je morda neoprijemljiv, vendar so tveganja kontekstualne neobčutljivosti zelo konkretna. Če vodja ne zna brati poslovne pokrajine, tvega, da bo svojo organizacijo zapeljal v napačno smer ali izbral napačne naslednike. Tega pogosto pri izbiri podjetja ne upoštevajo.
Kar nekaj vzvodov je v naših rokah
Dobro zdravje je v bistvu odvisno od dobre komunikacije – dobre komunikacije v notranjem okolju, pa tudi z zunanjim okoljem, da se ohrani homeostaza. To velja za vse žive sisteme, od celice do organa, osebe, družine, korporacije, naroda ali družbe. Česar pogosto ne znamo ceniti, je, da so ti sistemi v nenehni komunikaciji in težave na eni ravni lahko odmevajo navzgor in navzdol.1 Znanstveniki enako navajajo za rakave celice in mehanizem rakotvornosti; da raka pravzaprav lahko razumemo kot upor v urejeni družbi celic, ki potem avtonomno raste in preraste okoliške normalnimi celicami iz urejenega dela družbe.
Naša trenutna preokupacija je epidemiologija raka in iskanje zunanjih vzrokov. Še vedno se prepogosto zanemarja vplive, ki izhajajo iz notranjosti posameznika in so lahko enako pomembni in potencialno celo pod našim nadzorom. Veliko bolj celostno obravnavajo posameznika določene metode alternativne medicine, tudi že v preventivnem smislu, česar se v tem članku nismo dotaknili. Na koncu verjetno res velja to, kar se sčasoma nauči vsak »celostni« zdravnik; da je pogosto bolj pomembno vedeti, kakšen bolnik ima bolezen, kot pa, kakšno bolezen ima.
Soočanje s čustvi, njihovo prepoznavo, obvladovanje stresa (ki je sicer neizogiben), skrb za naš wellbeing na vseh ravneh, so tako izjemnega pomena za naše fizično zdravje. Mnogo teh akcij in odločitev zanj je v naših rokah. Lahko bi povzeli s še bolj enostavnimi besedami – imejmo se radi!
Viri
1Paul J. Rosch, M.D., F.A.C.P.Stress and Cancer – The American Institute of Stress
2Everson, SA et al. Hopelessness and Risk of Mortality and Incidence of Myocardial Infraction and Cancer. Psychosom Med 1996; 58:113
3DeANGELIS, How do mind-body interventions affect breast cancer? How do mind-body interventions affect breast cancer? (apa.org), American Psychological Association, June 2002, Vol 33, No. 6
4 Cohut, M., How emotions may impact tumor growth (medicalnewstoday.com), Medical News Today, 2018
6Can Stress Cause Cancer? The Evidence is Mixed (healthline.com)
