BEEP STORY

piše: Matic Matjašič, univ. dipl. psih.

Zakaj večina ljudi verjame, da bo srečnejših, če bodo bogatejši, pa čeprav raziskave in izkušnje ne podpirajo tega prepričanja? Kaj pomeni pozitivna povezanost finančne pismenosti, finančno odgovornega vedenja in finančnega wellbeinga?

Easterlin je med spremljanjem rasti prihodka na državljana v ZDA v obdobju preko 30 let opozoril, da je kljub 2-kratnemu povečanju prihodka nivo sreče ostal enak (Easterlin, 1995). Temu pravimo Easterlinov paradoks ali »happiness-income« paradoks. Do istega zaključka so kasneje prišli drugi psihologi na primeru evropskih držav in Japonske, pri slednji se je prihodek na državljana povečal za 5-krat, nivo sreče pa je ostal enak (Clark idr., 2007). Zaključek tovrstnih raziskav je bil, da ko se posameznik enkrat dvigne nad mejo revščine, glavni vir wellbeinga ni več prihodek (Clark idr., 2007), pač pa drugi dejavniki, kot so kvalitetni odnosi (Mineo, 2017).

Vrnitev zadovoljstva na predhodno raven

Kako je prišlo do tega paradoksa, ko pa nas večina verjame, da nam bo denar prinesel več zadovoljstva? Ena izmed razlag je nedvomno adaptacija, ki pravi, da se posameznik skozi čas prilagodi na svojo situacijo, in posledično imajo spremembe v prihodku zgolj prehoden/začasen vpliv. Adaptacija je bolj natančno definirana kot zmanjšanje afektivne (čustvene) intenzitete tako dobrih kot slabih razmer in posledično vrnitve na predhodno raven zadovoljstva (»baseline«). Ta koncept vrnitve našega zadovoljstva na predhodno raven po začasnih dvigih ali padcih sreče imenujemo »hedonic treadmill« (Krueger, 2006). Zanimiv primer, ki nadalje pojasni adapatcijo, so zmagovalci loterije, ki po prejemu enormnega zneska nimajo višje ravni zadovoljstva kot ostali (Krueger, 2006). Poleg adaptacije lahko omenjeni primer pojasnimo tudi s konceptom kontrasta, saj zmaga na loteriji odpre vrata novim užitkom, hkrati pa naredi obstoječe užitke manj zadovoljive (preko delovanja dopamina: podobno vidimo pri odvisnikih od drog, kjer uživanje drog sprosti do 50-krat višje količine dopamina kot vsakdanji užitki, na katere se možgani adaptirajo in posledično vsakdanji užitki ne prinesejo več nikakršnega zadovoljstva).

Bolj kot absolutni prihodek je morda pomemben relativni prihodek glede na referenčno skupino (ang. »the relative income hypothesis«). Ljudje smo socialna bitja in kot taka nam je (hierarhična) socialna lestvica pomemben kriterij, po katerem presojamo sebe in druge. Ko družba postaja bogatejša in se prihodek na državljana viša, se naše mesto na socialni lestvici ne spreminja. Tudi ko v službi napredujemo in se nam poveča prihodek, ima ta le prehodne vplive na naš wellbeing, saj hkrati tudi spremenimo referenčno skupino, s katero primerjamo svoje stanje (primerjamo se z ljudmi, ki so na enakem ali višjem položaju kot mi). Hkrati vemo, da se aspiracije ljudi dvignejo skladno z njihovim prihodkom: z rastjo prihodka se skladno dvigne tudi prihodek, za katerega ljudje pravijo, da ga potrebujejo za normalno življenje (Krueger, 2006).

Zakaj po vsem tem še vedno verjamemo, da nas bo denar naredil srečnejše?

Večina ljudi verjame, da bo srečnejših, če bodo bogatejši, morda smo med njimi še vedno tudi mi, ki sedaj že vemo, da raziskave ne podpirajo tega prepričanja. Zakaj?
Ko ljudje razmišljamo o vplivu katerega koli dejavnika (ne samo prihodka) na naš wellbeing, smo nagnjeni k temu, da precenjujemo njegovo pomembnost. Tej tendenci pravimo »focusing illusion« (Krueger, 2006). Do nje pride, ker ne poznamo svoje globalne ocene zadovoljstva (»kako zadovoljni smo s svojim življenjem«) na način, kot poznamo svojo višino ali telefonsko številko. To oceno vsakič znova skonstruiramo, zato nanjo lahko vpliva dejavnik, o katerem smo razmišljali pred tem. Če bi vas vprašal po oceni vašega zadovoljstva z življenjem, zatem pa po številu zmenkov prejšnji mesec (zgolj primer), vaši oceni ne bi bili korelirani (bi bili neodvisni). Če pa bi obrnil vrstni red, bi bil vaš odgovor o zadovoljstvu z življenjem močno odvisen od števila vaših zmenkov (korelacija v višini 0.66 na podlagi študije Strack idr. (1988)). Enako precenjujemo vpliv večjega prihodka na naš wellbeing (globalna ocena zadovoljstva).

Ljudje namreč ne razmišljamo neprestano o svojih življenjskih razmerah, tako dobrih kot slabih – “Nothing in life is quite as important as you think it is while you are thinking about it.” (Kahneman in Schkade, 1998). To je dobro vidno iz primerov ljudi, ki so doživeli pomembno življenjsko spremembo-postali invalidni, zadeli na loteriji ali se poročili. Ti ljudje seveda na začetku o svojih novih razmerah razmišljajo večkrat dnevno, vendar sčasoma pride do premika pozornosti, tako da zadovoljstvo ali nezadovoljstvo dobivajo iz vsakdanjih izkušenj, kot so druženje, zajtrkovanje, gledanje televizije itd. (Krueger, 2006). Opisano potrjujejo tudi raziskave, ki poleg globalne ocene zadovoljstva ocenjujejo razpoloženje ljudi večkrat dnevno. Ta povprečna dnevna ocena razpoloženja je s prihodkom povezana še manj kot globalna ocena zadovoljstva (Krueger, 2006).

Ko nekdo pomisli, kako bo prihodek spremenil njegov wellbeing, verjetno fantazira kako bo več časa preživel v prostočasnih aktivnostih, čeprav bi v resnici moral razmišljati o tem, kako bo več časa preživel na delu in manj v ležernih aktivnostih. Raziskave namreč kažejo, da ljudje z višjim prihodkom posvetijo tudi več časa delu in obvezujočim ne-delovnim aktivnostim (npr. nakupovanje), ki ne povečujejo sreče, pač pa se povezujejo z višjo napetostjo in stresom (Krueger, 2006).

Za finančni wellbeing je potrebno več kot zgolj prihodek

Kaj je sploh finančni wellbeing? Večina ga opiše kot: imeti dovolj denarja za nujne kot tudi za nekaj nenujnih stvari, odsotnost skrbi in občutek finančne varnosti, zmožnost varčevanja in odsotnost ali vsaj ne preveč dolgov (Vlaev in Elliott, 2014).

V tem delu bo poudarek na odnosu med (finančnim) wellbeingom in različnimi finančnimi aspekti namesto zgolj enodimenzionalne mere prihodka, ki kot opisano kaže zelo šibek odnos s srečo. Kot boljši napovednik se izkaže finančno odgovorno ravnanje, ki zajema izogibanje dolgovom, informirane finančne odločitve, spremljanje financ, načrtovanje in varčevanje. Vemo tudi, da je finančno odgovorno vedenje dober napovednik objektivne (dejanske) finančne situacije (Vlaev in Elliott, 2014).  Raziskave kažejo na pozitivno povezanost finančne pismenosti, finančno odgovornega vedenja in finančnega wellbeinga. Vendar, kot vemo iz raziskav, objektivno finančno znanje ni zadosten pogoj za finančno odgovorno vedenje. Pomembnejši so psihološki dejavniki, ki precej bolje pojasnjujejo razlike v finančno odgovornemu vedenju in posledično finančnemu wellbeingu ter dejanskemu finančnemu stanju (Vlaev in Elliott, 2014).

Pomembnost nadzora nad izdatki

Od vseh dejavnikov se kot najpomembnejši izkaže občutek nadzora (kontrole) nad svojimi financami (Vlaev in Elliott, 2014). Ta zajema nadzor nad svojimi mesečnimi izdatki in prilagajanjem zapravljanja glede na oceno financ, poznavanje podrobnosti svojih financ skozi ves čas in samozavestno upravljanje s finančnimi zadevami. Čeprav se opisan nadzor zdi preprosto dosegljiv cilj, pa danes z lahko dostopnostjo kreditov, kompleksnostjo številnih bančnih računov za različne namene, varčevalnih računov, posojil (osebnih ali za avtomobil), kreditnih kartic ter številnih drugih finančnih produktov ne obstaja enostavne rešitve za dosego teh vedenj. O pomembnosti nadzora govori tudi teorija o lokusu kontrole, ki razlikuje med notranjim lokusom kontrole, pri čemer posameznik verjame, da ima nadzor in je sam odgovoren za stvari, ki se mu zgodijo, ter zunanjim lokusom kontrole, pri čemer posameznik verjame da nima nadzora nad izidi ali da so ti posledica sreče. V raziskavah je bilo zelo dosledno dokazano, da posamezniki z notranjim lokusom kontrole izkazujejo bolj odgovorno finančno ravnanje (višje varčevanje, višje prihodke od naložb, manjšo odvisnost od državne pomoči, večjo akumulacijo bogastva in bolj informirane izbire finančnih produktov) in posledično uživajo v višjem wellbeingu kot tisti z zunanjim lokusom kontrole (Taylor idr., 2011).

Na drugi strani pa vemo, da impulzivnost in kratkoročna časovna perspektiva (odsotnost razmišljanja in načrtovanja za prihodnost) vodita do slabše objektivne finančne situacije (Sehrawat idr., 2021).

Finančno odgovorno ravnanje

Kot kažejo rezultati, odgovorno finančno ravnanje napoveduje objektivno finančno situacijo in finančni wellbeing. Finančno odgovorno ravnanje zajema vedenja, kot so redno varčevanje, ne pretirano zapravljanje, sprejemanje informiranih odločitev, izogibanje dolgovom itd. Vemo tudi, da nekatere psihološke značilnosti močno napovedujejo tako finančno odgovorno ravnanje kot tudi sam finančni wellbeing, in to bolje kot objektivno finančno znanje. To so občutek nadzora (zajema notranji lokus kontrole, samoučinkovitost, avtonomijo, ki so vse podobni konstrukti), dolgoročno časovno usmerjenost in nizko impulzivnost (Sehrawat idr., 2021).

Impulzivnost in predvsem tako imenovani »present bias« predstavlja glavno oviro pred vsaj nekaterimi finančno odgovornimi vedenji, kot je varčevanje in nadzor pred pretiranim zapravljanjem.

Kaj je »present bias« in kako zmanjšati njegov vpliv?

Zakaj torej ne ravnamo finančno bolj odgovorno? V našem vsakdanjem življenju smo soočeni s številnimi odločitvami, kjer pogosto žrtvujemo prihodnost za sedanje užitke. To storimo zaradi značilnosti, ki si jo delimo tudi z živalskim svetom, in sicer vsakršna nagrada, ki je ne prejmemo takoj, pač pa z zakasnitvijo neumudoma izgubi velik del svoje vrednosti. Tej značilnosti pravimo »present bias,« imenovan tudi »delay discounting,« ki opisuje zmanjševanje vrednosti nečesa samo zato ker je odloženo (se zgodi v prihodnosti). Bolj znan eksperiment je Marshmallow eksperiment, kjer so otrokom ponudili penico takoj ali dve penici kasneje, če uspejo počakati 15 minut (Mischel in Ebbesen, 1970). Zanimivo je, da otroci, ki so se uspeli upreti skušnjavi in so dobili 2 penici, so bili kasneje v življenju tudi bolj uspešni (gre za sposobnost odložitve takojšnje zadovoljitve ang. »delay of gratification«). Slabša sposobnost odložitve zadovoljitve (bolj strm upad vrednosti nagrade v prihodnosti) pomeni žrtvovanje prihodnosti za sedanjost in se povezuje z zlorabo drog, kajenjem, alkoholizmom, prekomerno telesno težo, neuporabo sončne kreme, neuporabo pasu v avtu, ne obiskovanje zobozdravnika, spolno nezvestobo, manjšim varčevanjem in bolj impulzivnim zapravljanjem (Frost in McNaughton, 2017).

Eden izmed bolj uspešnih načinov je epizodično razmišljanje o prihodnosti ali EFT (ang. Episodic future thinking), ki vključuje vizualizacijo dogodka v celoti (predstavljaš si, kako bo, ko dobiš nagrado oziroma dosežeš cilj v prihodnosti in vsa pripadajoča čustva, misli, občutke in čim več ostalih podrobnosti), za razliko od zgolj semantičnih podatkov (npr. dejstva in splošno znanje o varčevanju). Ta živa vizualizacija pozitivnega dogodka v prihodnosti le tega naredi bolj predstavljivega in oprijemljivega ter s tem zniža devaluacijo nagrade v prihodnosti in inhibira precenjevanje takojšnje nagrade (Rung in Madden, 2018).

Druga učinkovita metoda je preko namigov (»cueing«), ki zajema prezentacijo dražljaja pred sprejemanjem odločitve. Kot učinkovit dražljaj se je izkazalo izpostavljanje naravni pokrajini z bogatimi viri (voda, hrana, zavetje..), saj to predstavlja okolje, v katerem je bilo čakanje evolucijsko adaptivno. Izkaže se, da že kratko izpostavljanje sliki naravne pokrajine uspešno zniža impulzivnost pri sprejemanju odločitev (Rung in Madden, 2018). Več o vplivu narave v enem izmed naslednjih člankov.

Tretja metoda se nanaša na zakasnitev vseh nagrad (tudi te, ki bi bila sicer takojšnja), na katero lahko vpliva npr. delodajalec, ki ponuja določen varčevalni program: »Save More Tomorrow« program strateško preloži prispevke v varčevalni sklad na kasnejši datum, ko zaposleni dobi prvo povišico. Takšni programi, ko oblikujemo okolje tako, da ne takojšnja in ne prihodnja (višja) nagrada nista na voljo takoj (dodamo zakasnitev ali dodatne zahteve za takojšnjo nagrado), vodijo do velikih zmanjšanj v impulzivnih odločitvah (Rung in Madden, 2018).

Zaključek

Kljub nizki povezavi med prihodkom in življenjskim zadovoljstvom so številni ljudje visoko motivirani za povečanje prihodka, ki je v veliki meri posledica precenjevanja vpliva na srečo (focusing illusion). Bolj smiselno bi bilo prizadevanje za dosego finančne varnosti preko finančno odgovornega vedenja: izogibanje kreditu, spremljanje in prilagajanje financ, varčevanje za prihodnost itd. To bo bolj verjetno vodilo v odsotnost finančnih skrbi in neprespanih noči, v primeru stisk (npr. izguba službe, zdravstvene težave itd.), ki so nedvomno del življenja, pa bo predstavljalo finančno mrežo, ki nas bo ujela in nam dala čas, da se postavimo nazaj na noge.

Zapomnimo si, da zadovoljstvo izvira iz vsakdanjih stvari. Vsi dogodki, še tako pozitivni ali negativni, sčasoma izgubijo svojo moč, saj preusmerimo pozornost nazaj vsakdanje stvari, ki nam predstavljajo in sestavljajo življenje. Najdaljša psihološka študija je pokazala, da kar resnično šteje, so odnosi, zato jih negujmo in živeli bomo dlje in srečneje (več o tem in še čem v enem izmed naslednjih člankov).

---

---

Viri

Clark, A., Frijters, P. In Shields, M. (2008). Relative Income, Happiness and Utility: An Explanation for the Easterlin Paradox and Other Puzzles. Journal of Economic Literature. 46. 95-144.

Easterlin, R. (1995).  Journal of Economic Behavior and Organization 27, 35.

Frost, R. In McNaughton, N. (2017). The neural basis of delay discounting: A review and preliminary model. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 79

Krueger, A., Schkade, D., Schwarz, N. In Stone, A. (2006). Would You Be Happier If You Were Richer? A Focusing Illusion. Science 312. 1908-10.

Mineo, L. (2017). Good genes are nice, but joy is better. Health & Medicine. The Harvard Gazette.

Mischel, W. in Ebbesen, E. B. (1970). Attention in delay of gratification. Journal of Personality and Social Psychology. 16 (2): 329–337

Rung, J. M. in Madden, G. J. (2018). Experimental reductions of delay discounting and impulsive choice: A systematic review and meta-analysis. Journal of Experimental Psychology: General, 147(9), 1349–1381.

Schkade, D. in Kahneman, D. (1998).  Psychological Science 9, 340

Sehrawat, K., Madhu, V. In Gaurav, T. (2021). Understanding the path toward financial well-being. Front. Psychol.

Strack, F., Martin, L. in Schwarz, N. (1988). European Journal of Social Psychology 18, 429

Taylor, M., Jenkins, S. in Sacker, A. (2011). Financial capability, income, and psychological well-being.

Vlaev, I. in Elliott, A. (2014). Financial Well-Being Components. Soc Indic Res 118, 1103–1123