Geni niso naša usoda
BEEP STORY
Kako lahko hrana nahrani naše zdravje ali naše bolezni? Vse je v naših rokah. No, ali pa vsaj večina.
Zgodovina človeštva ni le zgodovina napredka, izumov ali vojn, ampak tudi zgodovina bolezni. Na svetu je človeštvo doživelo že na milijarde različnih vrst bolezni, mnoge na žalost obstajajo še danes in so še vedno lahko smrtonosne.
Kljub koncentraciji neverjetnega znanja je človek še vedno nemočen pri nekaterih vrstah bolezni. Običajno pri tistih najhujših z usodnimi in dokončnimi posledicami, tudi Alzheimerjevi bolezni.
Doktor Neal D. Barnard, ameriški avtor, klinični raziskovalec in ustanovni predsednik odbora zdravnikov za odgovorno medicino (Physicians Committee for Responsible Medicine) je v TEDTalku, ki si ga je od leta 2016 ogledalo že skoraj 9 milijonov ljudi, dejal, da je od vseh znanih in še neznanih boleznih po njegovem mnenju najhujša prav Alzheimerjeva bolezen. Prizadene bolnika in vso njegovo okolico.
»To je bolezen, ki ti vzame vse, saj ti vzame spomin. Celo do te mere, da ne prepoznaš lastnih otrok,«
je dejal dr. Bernard, ki se je z Alzheimerjem soočil tudi znotraj svoje družine.
Za to kruto boleznijo je namreč zbolel oče doktorja Bernarda. A po njegovem prepričanju ne bi bilo nujno tako, saj bi lahko najhujšo obliko bolezni v kali zatrl. Ali vsaj omilil najhujše posledice.
»Četudi je imel moj oče zaradi dednosti tveganje za Alzheimerjevo bolezen mnogo večje od ostalih ljudi, bi lahko še dolgo živel,«
je dejal in začel z dokazovanjem svoje teze, ki je bila razmeroma drzna, saj se ve, da je razvoj te težke bolezni odvisen od starosti in genov.
Prehrana je ključni vir tveganja za Alzheimerjevo bolezen
Torej, postavlja se vprašanje, ali bi res lahko vsakdo pri sebi zmanjšal tveganje za demenco, saj ima navsezadnje več kot 60 % vseh bolnikov z demenco tudi Alzheimerjevo bolezen. Doktor Neal D. Bernard je s svojimi analizami in raziskavami dokazal, da je to mogoče. Žal je do izsledkov raziskovanja prišel prepozno. Vsaj za njegovega očeta. Poglejmo…
Jasno je, da bi najverjetneje dandanes dr. Bernard najraje zavrtel čas nazaj, kajti če bi ga, bi lahko še precej dlje časa užival v družbi svojega očeta. Namreč, šele leta po očetovi smrti je ugotovil, da je prehrana ključni vir zmanjševanja ali večanja tveganja za Alzheimerjevo bolezen.
»Namesto slanine in sira, ki vsebujeta transmaščobe, si raje privoščimo brokoli in losos, s katerima ohranjamo svoje zdravje in kakovost svojega življenja. Ti dve živili sta bogastvo za možgane, prvi dve strup,«
je v TedTalku dejal dr. Bernard.
Apolipoprotein E – gen tveganja
Alzheimerjeva bolezen se običajno začne po 65. letu starosti. Najpogostejši gen, povezan z Alzheimerjevo boleznijo, je gen tveganja, imenovan apolipoprotein E (krajše APOE).
Kot piše na spletni Edemenca.si ima APOE tri pogoste oblike:
- APOE e2 – najmanj pogost – zmanjšuje tveganje za Alzheimerjevo bolezen,
- APOE e4 – nekoliko pogostejši – povečuje tveganje za Alzheimerjevo bolezen,
- APOE e3 – najpogostejši – ne vpliva na tveganje za Alzheimerjevo bolezen.
Če podedujete en gen APOE po materi, drugega pa po očetu, imate lahko dve kopiji gena APOE. V kolikor je en (ali pa oba) od teh dveh genov APOE4, se pri vas poveča tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Vendar ne razvijejo vsi, ki podedujejo gen APOE4, Alzheimerjeve bolezni. Bolezen pa se pojavi tudi pri osebah, ki nimajo gena APOE4, kar kaže na to, da podedovani gen samo vpliva na tveganje za razvoj bolezni, ni pa vzrok Alzheimerjeve bolezni.
Eksperiment, ki je pokazal na boljšo izbiro od slanine in sira
Torej nekateri geni so povzročitelji bolezni, drugi pa dejavniki tveganja (morda bodo privedli do bolezni). Na dejavnike tveganja imamo vpliv in jih lahko preprečimo z zdravim življenjskim slogom.
V t.i. Chicago Health and Ageing Project so čikaški raziskovalci opravili zanimivo raziskavo, v kateri so ljudi z različno dedno podvrženostjo opazovali pri njihovem prehranjevanju. Šlo je za projekt, v katerega je bilo vključenih preko tisoč ljudi in je trajal več kot dve desetletji. V tem času so ugotovili, da so tisti, ki so v svojo prehrano vključevali veliko transmaščobnih kislin, razvili znake demence, tisti, ki so se prehranjevali zdravo, pa so ostali mentalno povsem zdravi. Torej, rezultat je, da naši geni niso naša usoda, kar je raziskoval in dokazoval tudi že omenjeni dr. Bernard.
Kot je dejal dr. Bernard, so velik dejavnik tveganja prosti radikali, ki jih dobimo v svoje telo, a tudi to lahko ustavimo in to ne le s pazljivostjo, kaj vnašamo v svoje telo, temveč tudi s hrano, bogato z vitaminom E. Ta vitamin uniči vse proste radikale. A pozor, ko omenjamo vitamin E, imamo v mislih ta vitamin, ki ga proizvaja narava in ne farmacija, saj so v naravi številne pojavne oblike E vitamina in le te so prave uničevalke škodljivih prostih radikalov. Torej, prehranska dopolnila niso rešitev; rešitev se skriva v avokadu, mangu, špinači, oreških in semenih.
In pri tem vam dajemo zelo koristen namig. Oreščkov ali semen ne uživajte z dlani. Taka razvada je medvedja usluga, saj je preveč kalorična in preobilna za naše potrebe po vitaminu E. Raje si oreščke in semenke zdrobite in jih potrosite po solati ali polnovrednih palačinkah. To je mnogo bolje.
Torej, ne glede na dedno zasnovo, lahko vajeti svojega zdravja sami primemo in jih držimo tako kot želimo sami. In če je želja ostati zdrav, potem je koristno poslušati in upoštevati nasvete o prehrani, polni različnih barv, vrst in oblik in s čim manj uživanja mlečnih in mesnih izdelkov ter seveda predelane in hitre prehrane. In še z nečim lahko ukanimo tisto, kar so nam položili v zibelko – to je redna rekreacija.
Seveda smo se obrnili tudi na slovenskega strokovnjaka za prehrano. Zanimalo nas je, ali lahko potrdi ali ovrže domneve in dognanja dr. Bernarda. Vprašanje, ali imajo geni večjo oblast nad našo usodo kot mi z našim slogom življenja, smo naslovili na doktorja kemijskih znanosti, ki je doktoriral s področja organske sintezne kemije, Leona Bedrača. V posnetku lahko poslušate, kako je dr. Bedrač komentiral teze ameriškega kliničnega raziskovalca. Ali pa preberite kratek izvleček intervjuja spodaj.
Ali so geni močnejši od zunanjih vplivov kot je denimo naš življenjski slog?
Ne. Geni so samo nosilci informacije. Pogoj, da se geni izrazijo, je aktivacija. In na aktivacijo, tj. vse okoljske dejavnike, imamo posamezniki vpliv.
Več kot 60 odstotkov bolnikov z demenco ima Alzheimerjevo bolezen. Kaj je ključni vzrok?
Razlogov je več. Na nivoju celice imajo relativno malo energije, zato ne morejo pošiljati signalov po telesu do regij, ki so odgovorne za kratkoročni ali dolgoročni spomin. Ljudje z genom APOE 4 so bolj dovzetni za demenco, a ni nujno da jo razvijejo.
Lahko torej ustrezna prehrana zakasni razvoj te bolezni? In kaj v tem kontekstu pomeni »ustrezna prehrana«?
Za te ljudi se svetuje, da uživajo omega 3 maščobne kisline, ki so v morski hrani, hrano z nizkim glikemičnim indeksom, veliko delnega postenja oziroma skrajšano okno hranjenja, izogibanje toksinom, med katere sodi tudi modra svetloba zaslonov, in borovnicam sorodno sadje.
Torej, kakšen je vaš komentar na tezo ameriškega raziskovalca dr. Bernarda?
Dr. Bernard ima plemenite namene, ko svetu razlaga svoja dognanja o vplivu hrane in rekreacije na (ne)razvoj potencialnih bolezni. A pri njem me moti to, da propagira vegansko prehrano. Žal mi je, a človek ima živalsko celico in mu ustrezna količina hrane živalskega izvora ne škodi. Zato menim, da so radikalne diete ideologija in ne temelj za zdrav življenjski slog.
Ali so suplementi enakovredni hranilom iz prehrane?
Živimo v svetu, kjer je zelo stresno, hiter tempo življenja imamo, kvaliteta hrane je čedalje slabša, poleg tega imamo še določene prehranske ideologije, zato lahko pride do relativnega pomanjkanja določenih hranil. Vsa esencialna hranila pa je zagotovo najbolje dobiti v obliki prehrane, saj smo ljudje evolucijsko najbolje na to adaptirani.
Tako kot je naše telo povezana celota, pri katerem se vse povezuje in vključuje, tako je morda najboljši nasvet ta, da za kakovostno, zdravo ter vitalno življenje upoštevamo razumska vodila tako s polja prehrane kot rekreacije, spanja, dihanja ter navsezadnje čustvovanja in misli. Pri tem pa seveda nikdar ni odveč, da se tudi ob napadu lakote vendarle zadržimo in si pripravimo zdrav obrok, saj je cena cenenega hamburgerja na poti domov čisto previsoka.