BEEP STORY

piše: Matic Matjašič, univ. dipl. psih.

Cicero, grški filozof in eden najbolj produktivnih rimskih pisateljev, je opredelil hvaležnost kot mater vseh vrlin. Vseprisotnost hvaležnosti skozi zgodovino ter pozicioniranje le-te kot osrednjega elementa številnih meditacijskih filozofij jasno pričajo o pomembnosti vloge tega socialno-moralnega afekta.

Hvaležnost vodi do občutka smisla in želje po narediti še več. Ljudje, ki aktivno vadijo hvaležnost, so bolj učinkoviti pri doseganju ciljev. Kot kažejo izkušnje in raziskave, hvaležnost spodbuja prosocialno vedenje, kot je pomoč drugim in radodarnost ter nas motivira, da skušamo biti vedno boljši tudi sami. Podatki iz nevroznanostvenih raziskav celo razložijo, zakaj in kako hvaležnost preko povezave z možganskimi področji vodi do izboljšanja wellbeinga.

Kaj je hvaležnost?

Hvaležnost lahko opredelimo na veliko načinov, vendar morata biti v osnovi izpolnjena dva pogoja oziroma koraka, da lahko govorimo o hvaležnosti: v prvem koraku prepoznamo, da se nam je zgodilo nekaj pozitivnega (nekaj, kar cenimo ali zadovoljuje eno izmed naših potreb), v drugem koraku pa se zavemo, da je za to zaslužen nekdo drug in ne mi sami (Fox idr., 2015; Youssef-Morgan idr., 2022). Drugi korak je ključen, saj v primeru, da ocenimo, da smo za pozitivni izid zaslužni sami, bomo doživljali ponos in ne hvaležnosti.

Kljub tej dokaj ozki opredelitvi je razpon hvaležnosti zelo širok: od pridržanja vrat do darovanja organov in je lahko usmerjena ozko k specifičnemu dajalcu pomoči ali pa široko, ko čutimo hvaležnost za življenje na sploh in/ali s poudarkom na spiritualnosti (Fox idr., 2015).

Hvaležnost ima tudi motivacijski element, saj nas motivira, da dobro delo tej osebi povrnemo ali storimo nekaj dobrega tretji osebi, čemur pravimo “pay it forward” učinek hvaležnosti (Roberts in Telech, 2019). Skozi leče evolucije lahko na hvaležnost gledamo kot na moralni spomin človeštva, saj je bila in še vedno je njena evolucijska vloga ta, da preko medsebojne pomoči utrdi vezi med člani družbe (Smith, 2020).

Kaj hvaležnost ni in kakšne so njene ovire?

Nekateri gledajo na hvaležnost kot na neiskreno socialno obvezo – »moramo se zahvaliti nekomu, četudi nam darilo ni všeč«. To ni hvaležnost, saj ni izpolnjen prvi pogoj: »darilo« mora predstavljati vrednost za nas oziroma zadovoljevati našo pomembno potrebo, da lahko govorimo o pravi hvaležnosti.

Večjo oviro za hvaležnost predstavlja drugi pogoj »za dobro, ki se nam je zgodilo, je zaslužen drugi,« saj od nas zahteva določeno stopnjo skromnosti ali ponižnosti (ang. humility), ki nam pomaga prepoznati, da ne bi mogli biti to, kar smo in kjer smo v življenju brez pomoči drugih. Dodatno oviro predstavlja pristranskost naših možganov, imenovana »self-serving bias,« po kateri se dobre stvari zgodijo zaradi nas samih, slabe stvari pa zaradi drugih (Forsyth, 2008). Tu je še hipoteza o pravičnem svetu (ang. just world hypothesis), ki pravi, da dobimo tisto, kar si zaslužimo, in potemtakem ne rabimo biti hvaležni drugim, saj smo si dobre stvari tako ali tako zaslužili. (Smith, 2020).

Nato je tu še mit, da hvaležnost spodkopava ambicioznost, saj če si hvaležen, si zadovoljen s tem, kar imaš, in se ne trudiš doseči ničesar boljšega. Vendar se izkaže, da hvaležnost vodi do občutka smisla in želje po narediti še več. Ljudje, ki aktivno vadijo hvaležnost, so bolj učinkoviti pri doseganju ciljev: udeležencem raziskave so naročili, naj navedejo šest ciljev, nato pa eni skupini naj enkrat tedensko navede pet stvari, za katere so hvaležni, ostali dve skupini pa naj pišeta o drugih stvareh. Po 10 tednih je prva skupina dosegla 20 odstotkov več napredka proti navedenim šestim ciljem kot preostali dve skupini, ki nista vadili hvaležnosti (Smith, 2020). Poleg tega vemo, da hvaležnost motivira prosocialno vedenje, kot je pomoč drugim in radodarnost. Hvaležnost nas motivira tudi, da izboljšamo sebe, saj se ob hvaležnosti počutimo, kot da si zaslužimo pozitivne izide in da smo jih sposobni doseči (Smith, 2020). Nič od naštetega ne nakazuje pasivnosti ali sprijaznjenosti s situacijo, torej predpostavka, da hvaležnost spodkopava ambicioznost, ne drži.

Zakaj sploh rabimo hvaležnost?

Naši možgani so bolj občutljivi na negativne stvari kot na pozitivne, čemur pravimo negativna pristranskost (ang. negative bias). Negativne stvari nas bolijo bolj, kot nas veselijo enako intenzivne pozitivne stvari. Negativna pristranskost je povezana z izogibanjem izgubi (ang. loss aversion), ki opiše, zakaj je bolečina izgube psihološko dvakrat močnejša kot užitek pridobitve nečesa (Kahneman, 2013): če razložim na primeru to pomeni, da izguba pet evrov ne vzbudi enake intenzitete občutka kot pridobitev pet evrov, ampak enako močan (pozitiven) občutek vzbudi šele dvakrat višja pridobitev v višini 10 evrov. Tukaj je še zakon adaptacije (ang. law of habituation), ki opiše proces hitre prilagoditve na dobre stvari v življenju, ki nato postanejo samoumevne in s tem (prehitro) izgubijo svojo pozitivno moč (Frijda, 1988).

Hvaležnost lahko služi kot strategija povečanja trajanja in intenzitete pozitivnih stvari, predvsem preko pozitivne ruminacije (poglobljeno ali kontinuirano razmišljanje o nečem pozitivnem). Kot kažejo raziskave, pozitivna ruminacija ojača posameznikove pozitivne emocije, vodi do višjih ravni samozavesti in nižjih ravni depresije. V nasprotju pomanjkanje ruminacije o pozitivnih stvareh lahko vodi do vztrajajočega negativnega razpoloženja in celo depresivnih simptomov (Fehr idr., 2016; Fox idr, 2015).

Druge koristi hvaležnosti

Hvaležnost izboljša wellbeing, saj zniža depresivne simptome preko pozitivnega preokvirjanja situacije, kar pomeni, da smo z njeno uporabo bolj pozorni na pozitivne kot negativne dogodke, in hkrati vodi do konsistentne uporabe učinkovitih strategij soočanja s stresom (npr. iskanje pomoči drugih) ter spodbuja odkrivanje priložnosti za rast in razvoj (Fox idr., 2015). Izkaže se, da je hvaležnost celo močnejši napovednik wellbeinga kot katerakoli lastnost iz modela Velikih petih (ang. Big Five), ki je trenutno najbolj sprejet model osebnostnih lastnosti človeka (Ding, 2018).

Hvaležnost se povezuje tudi z razvojem visoko kvalitetnih odnosov: ko nekdo stori nekaj koristnega za nas in smo mu hvaležni, to usmeri našo pozornost na pozitivne lastnosti te osebe, kar predstavlja podporen kontekst za poglobitev najinega odnosa. Na drugi strani da naš izraz hvaležnosti drugemu vedeti, da cenimo njega in njegovo pomoč in da lahko od nas pričakuje trud za vzdrževanje najinega odnosa. Iz raziskav v delovnem okolju vemo, da ljudje, ki prejmejo zahvalo za svoje prosocialno vedenje, bolj verjetno pomagajo tudi v prihodnje in hkrati bolj verjetno pomagajo tudi tretji osebi, kar ustvarja pozitivno spiralo recipročnosti in altruističnih norm v odnosih (Ding, 2018; Di Fabio idr., 2017).  V organizacijskem okolju je hvaležnost ključna, saj ima neposreden vpliv na organizacijsko klimo in prispeva k blagostanju zaposlenih, zniža negativne emocije, izboljša učinkovitost, uspeh, produktivnost, zvestobo ter promovira psihološko varnost in rezilientnost (Di Fabio idr., 2017).

Hvaležnost na ravni organizacije

V delovnem okolju lahko govorimo o hvaležnosti na treh ravneh:

1) Emocija na ravni dogodka: Hvaležnost kot ena izmed emocij, ki vztraja kratek čas. Npr. ko sodelavec žrtvuje svoj čas, da nam pomaga ujeti tesen časovni rok.

2) Vztrajajoča hvaležnost na individualni ravni: Gre za bolj stabilno in dlje trajajočo hvaležnost, ki se pojavi na podlagi naši emocionalnih shem. Emocionalne sheme so mentalne strukture, ki povzročijo doživljanje specifične emocije v določeni situaciji. Te se razvijejo linearno skozi pogosto sopojavljanje dražljaja in emocije. Posledično imamo ljudje različne emocionalne sheme, nekateri bolj ugodne, nekateri manj. Npr. zaposleni z izkoriščevalskim nadrejenim lahko razvije anksiozno-emocionalno shemo na podlagi pogosto ponavljajočih se dogodkov, ki vzbujajo anksioznost. Na drugi strani zaposleni, ki doživlja pogoste in intenzivne dogodke hvaležnosti, razvije hvaležno-emocionalno shemo. Posledično je tak zaposleni bolj pozoren na dražljaje, ki vzbujajo hvaležnost (npr. opazi koristen nasvet nadrejenega), hkrati lažje in hitreje prikliče pretekle izkušnje hvaležnosti in jih uporabi za intepretacijo situacije (v času krize se spomni nasvetov nadrejenega) ter intepretira ambivalentne situacije skozi leče hvaležnosti (npr. interpretira pomoč sodelavca kot dobronamerno, drugi brez take sheme pa kot način, da si sodelavec prilasti zasluge za njegovo delo). (Fehr idr., 2016).

3) Deljen občutek hvaležnosti na organizacijski ravni (kolektivna hvaležnost): Gre za vztrajajočo hvaležnost, ki jo doživljajo vsi zaposleni v podjetju. Izvira iz posameznikove vztrajajoče hvaležnosti, ki se skozi socialno interakcijo in izmenjavo združi in manifestira na kolektivni ravni. Hvaležnost se izraža eskplicitno, preko izjav hvaležnosti (npr. »hvala, da si si vzel čas in mi pomagal«) in skozi vedenje (npr. nudenje pomoči), zato se zaposleni zavedajo hvaležnosti drug drugega, kar povzroči emocionalno nalezljivost in socialno učenje. (Fehr idr., 2016).

Nevroznanost in hvaležnost

Eden izmed načinov proučevanja hvaležnosti je preko branja scenarijev, ki v udeležencih vzbudijo občutke hvaležnosti. Preberite spodnje besedilo in se poizkusite vanj čim bolj vživeti:

Kot zapornika v enem izmed koncentracijskih taborišč vas in ostale izmučene zapornike v ledenem mrazu pošljejo na pohod v drugo, več kot 50 km oddaljeno taborišče. Tovrstni pohod se z razlogom imenuje »Death march«. Kdor ne zmore, je ustreljen na mestu in eden izmed štirih v povprečju ne preživi takega pohoda. Na tem pohodu zmrzujete in zdi se vam, da boste umrli od podhladitve. Nato vam drugi zapornik podari svoj plašč, čeprav ga potrebuje tudi sam.

Prirejeno po: Stories of the Holocaust

Kaj občutite do tega človeka, ki vam je tako nesebično pomagal? Če ste kot ostali udeleženci v tej raziskavi, potem občutite hvaležnost in če bi vam ob tem merili možgansko aktivnost (preko fMRI), bi videli aktiviranje predela možganov, imenovanega medialni prefrontalni korteks (slika 1). To področje možganov je povezano z razumevanjem perspektiv drugih ljudi, empatijo in občutji olajšanja. Hkrati je to področje, ki je masovno povezano z drugimi sistemi v telesu in možganih, ki regulirajo emocije in podpirajo zniževanje stresa ter lajšanje bolečine. (Fox, 2015; Smith, 2020).

Podatki iz nevroznanstvenih raziskav nam nudijo razlago, zakaj in kako hvaležnost preko povezave z možganskimi področji, odgovornimi za socialno povezovanje in zniževanje stresa, vodi do izboljšanja wellbeinga. Ko se počutimo hvaležne in prepoznamo pomoč drugih, to sprosti naše telo, hkrati pa žanjemo koristi znižanega stresa. Nadaljnje študije celo kažejo, da ima hvaležnost moč prestrukturiranja omenjenih možganskih struktur. Namreč z vsako izkušnjo hvaležnosti postaja medialni prefrontalni korteks bolj občutljiv in odziven na tovrstne izkušnje in s tem se povečajo tudi pozitivni učinki hvaležnosti. (Smith, 2020).

Kako vnesti hvaležnost v naše življenje

Hvaležnost je eden izmed fenomenov, ki skozi raziskave kaže številne pozitivne učinke, hkrati pa ga je relativno enostavno doseči. Obstajajo številne intervence ali vaje hvaležnosti, kot je naštevanje tri do pet stvari, za katere smo hvaležni (dovolj enkrat tedensko, bolje pa večkrat), razmišljanje o stvareh in ljudeh, za katere smo lahko hvaležni, kot tudi pisanje sporočila (pisma), kjer izrazimo hvaležnost nekomu. Vsaka izmed naštetih intervenc hvaležnosti se je v raziskavah izkazala kot uspešna pri dvigu pozitivnega afekta in življenjskega zadovoljstva ter wellbeinga kot tudi pri zmanjšanju negativnega afekta (Ding, 2018). V raziskavi, opisani v enem izmed začetnih poglavij, je skupina udeležencev, ki je enkrat tedensko pisala o stvareh, za katere so hvaležni, po 10 tednih poročala tudi o manj telesnih simptomih (glavoboli, zadihanost, boleče mišice in slabost) kot drugi dve skupini, ki nista pisali o hvaležnosti (Smith, 2020). Druge študije, kjer so ljudje pisali dnevnik hvaležnosti, poročajo o zmanjšanih kazalnikih vnetja, znižanem krvnem pritisku in manjši verjetnosti srčne kapi, različnih oblik raka in smrti. V študiji, ki je vključevala 401 udeleženca, so bolj hvaležni izmed njih zaspali hitreje, spali dlje, bolj kvalitetno in bili v dnevnem času bolj budni (Smith, 2020).

Zaključek

Hvaležnost je potrditev dobrega v našem življenju, kar pa ne pomeni, da s tem ignoriramo stiske, bremena in trpljenje, ki so vse nedvomno del življenja. To pomeni, da ko pogledamo življenje kot celoto, najdemo v njem nekaj dobrega. Če tega ne počnemo načrtno, zelo enostavno spregledamo dobre stvari v življenju, saj se le teh prehitro navadimo in postanejo nekaj samoumevnega (»zakon adaptacije«). Hvaležnost nas nauči ceniti vrednost nečesa in s tem podaljšamo trajanje dobrih stvari. Namesto prilagoditve na dobre stvari jih skozi hvaležnost raje praznujmo.

Viri

Di Fabio, Palazzeschi in Bucci (2017). Gratitude in organizations: a contribution for healthy organizational contexts. Front Psychol.

Ding, Ke. (2018). Neural and computational models of gratitude and pride.

Fehr, Fulmer in Awtrey (2016). The grateful workplace: A multilevel model of gratitude in organizations. The academy of management review 42(2).

Forsyth, D. R. (2008). Self-Serving Bias. International Encyclopedia of the Social Sciences. Edited by William A. Darity. 2nd ed. Vol. 7.

Fox, G. R., Kaplan, J., Damasio, H. in Damasio, A. (2015). Neural correlates of gratitude Front. Psychol., Sec. Emotion Science.

Frijda, N. H. 1988. The laws of emotion. American Psychologist, 43: 349-358

Kahneman, D. (2013). Thinking, fast and slow. Farrar, Straus and Giroux, New York.

Roberts, R. In Telech, D. (2019). The moral psychology of gratitude. Rowman & Littlefield International Ltd.

Smith, J. A. (2020). The Gratitude Project: How the science of thankfulness can rewire our brains for resilience, optimism, and the greater good. New Harbinger Publications, Inc.

Yousssef-Morgan, Zyl in Ahrens (2022). The Work Gratitude Scale: Development and Evaluation of a Multidimensional Measure. Frontiers in Psychology, 12, 1-16