BEEP PODCAST

Jure Daić, eden najboljših potapljačev na vdih na svetu

PROFIL INTERVJUVANCA
Ime: Jure Daić
Roj.: 1980 
Kapaciteta pljuč (VC): 9L 
Osebni rekord: več jih je

Napisala: Petra Kovič

---

»Nekoč bi se pred tekmo raje udrl v zemljo, a zdaj je trema 100% izginila. Ne, ni izginila. Uničil sem jo,«

je dejal Jure Daić v pogovoru za Beep Institute. Zveni čudovito. A vsi vemo, da je mnogo lažje reči kot ot tudi doseči. Zato smo vrtali vanj. Želeli smo čarobno paličico, da bomo tudi mi življenjske odre prestali brez presnete treme. A nam je ni dal. Ker je ni. A obstaja orodje. Mi sami, naš dih, naša volja in odločitev za garanje. Ja, samo tako to gre…

Jure je prvi Slovenec, ki se je na vdih potopil globlje od 100 metrov. Pod vodo zdrži več kot 7 minut, za potapljanje na vdih pa pravi, da je mentalni šport in da je vse v glavi. A kot je povedal, je za to potrebno garanje, premoč nad tremo in predvsem avtentičnost ter osmišljanje svojega življenja. Misija nemogoče? Niti ne, pravi Jure….

A pojdimo po vrsti. Kaj sploh pomeni avtentičnost in kako si upam biti samosvoj v času, ko nam podobe uspeha, telesa, sanj in celotnega življenja diktirajo družabna omrežja?

Pristnost ali avtentičnost« je lahko zelo tvegana, saj je lahko naša podoba v popolnem nasprotju s tistim, kar si družba misli, da bi morala biti. A pozor! Naj se sliši še tako paradoksalno, dejstvo je, da sodobne organizacije ne le pričakujejo, ampak zahtevajo (!) avtentičnost. Vsega in vseh, še najbolj pa njihovih vodij. 

Po dveh letih družbenega kaosa, ki nam ga je prinesla pandemija zaradi Covida 19, je že zelo jasno, da so karte posla zelo premešane, pravila igre spremenjena in zahteve po novih poslovnih paradigmah velike. 

Uniformiranost življenja ali vodenja podjetja je preteklost. Danes bo moralo podjetje, ki želi preživeti vse izzive, vklopiti kreativnost, izraziti svojo nekonvencionalnost, pričarati trgu najmanj pričakovano. Povedano drugače: danes bo moralo vsako podjetje delovati pristno oziroma avtentično. Poleg tega bo moralo osmisliti »svoj zakaj«. A ker se vse začne pri posamezniku, poglejmo, kaj pomeni »biti avtentičen« in kaj pomeni »avtentično vodenje«. 

Avtentično vodenje pomeni vodenje v skladu s svojo lastno osebnostjo, vrednotami, prepričanji, ob tem pa služi širjenje vrednot preko delovanja kot vzor zaposlenim v organizaciji ter spodbuja njihovo osebno in strokovno rast.

Avolio & Gardner, 2005

Vsak posameznik je lahko avtentični vodja, če se posveča spoznavanju samega sebe, če da možnost samozavedanju in tudi samoregulaciji. Pri tem ključno vlogo igrajo psihično stanje, misli, čustva in hotenja, vrednote, identiteta ter motivi oziroma cilji. 

A pravi stik s samim sabo lahko posameznik vzpostavi le, če se poglobi – morda tudi s pomočjo strokovnjaka – v lastno osebnost in svojo bit s priklicevanjem pomembnih dogodkov v življenju ter njegovih takratnih reakcij in čustvovanj. Le tako lahko najde svoj »zakaj« ali poslanstvo, smisel bivanja, delovanja, celo zmožnosti. 

Jure Daić dandanes počne tisto, za kar si ni nikoli prej mislil, da bo sposoben. Do potapljanja na vdih ga je pripeljal splet okoliščin, ki so bile na trenutke celo krute. Verjetno mnogo bolj kot so lahko krute spone družbeno pričakovanega življenja. Zato je snel »masko«, s katero je bil všečen okolici, in si nadel potapljaško; tj. s tisto, s katero resnično uživa in uresničuje sebe. Pravi, da le tako lahko tudi vrača ljudem in celotni družbi. 

Prisluhnite celotnemu pogovoru z Juretom Daićem ali preberite izvleček intervjuja:

---

Koliko poguma mora imeti človek, da se upre pričakovanjem sveta okoli njega in zaživi po svoje? Je težko sneti masko, ki smo jo nosili, in začnemo živeti pristno življenje?

Za to je predvsem potrebno imeti veliko veselja in odločnosti, da boste za svoje zastavljene cilje garali. Sam nisem imel podpore ne od doma ne od prijateljev in znancev. Ta šport je zbujal strah, poleg tega pa smo v družini doživeli tragično izgubo mojega brata in predstavljajte si, kakšno grozo je moj šport predstavljal staršema. Veste, razumem njun strah, a moral sem slediti svoji »biti«, svojim sanjam; tistemu, kar osmišlja moje življenje in mene samega. Veste, v globini morja ne vidim okolja, vidim pa globino sebe. Potapljam se vase. Uživam brezmejno.

Trema je na žalost zvesta spremljevalka izzivov v naših življenjih. Jemlje nam moč. Nekoč ste jo tudi vi izrazito težko premagovali, a da je danes ne občutite več. Ste spremenili mindset? 

Po naravi sem zelo umirjen človek. A kljub temu me je zelo močno preganjala trema, zato sem se odločil ukrepati. Posvet s psihologi je bil zame zelo koristen, saj sem se naučil zelo učinkovitega orodja, tj, preusmerjanja miselne pozornosti. To vajo sem izvajal tako pogosto, da je trema povsem izginila. Pomembno je razumeti mehanizem delovanja treme; ta je močnejši, če mu dajemo pomen in seveda obratno. Moč mojih misli je danes močnejša od moči treme; pri tem je dobra novica, da se tremo da premagati, a se na žalost to ne zgodi čez noč. Za ta cilj sem garal več kot deset let. 

»Marsikdo ne ve, kakšen potencial imamo v sebi, ki ga lahko dosežemo samo z dihanjem. Tudi z mentalnim. Pravilno dihanje nas sprosti, nam zmanjšuje stres, anksioznost. S tremi globokimi in osveščenimi vdihi lahko prevetrimo celotno telo.«

A trema ni bila vaša edina »nočna mora«. V času najstništva ste kot košarkar doživeli hudo poškodbo, ki vas je skoraj prikovala na posteljo. Bili ste skoraj nepokretni. Kako človek s tako diagnozo postane športni rekorder?

Res je. Imel sem hudo poškodbo hrbtenice, ki se je zgodila zaradi hudega padca med košarko. Na nevrokirurgiji so mi hoteli operativno odstraniti diske, kar bi prav gotovo pomenilo konec športne kariere. Seveda na to nisem pristal in sem iskal drugačne rešitve. Na srečo sem naletel na človeka, ki mi je s fizioterapijo in s predlogom vaj rešil precej težko poškodbo. Takrat sem začel plavati in se spomnil, kako zelo sem že kot otrok občudoval potapljače. In tako se je rodila moja nova življenjska pot. Z vztrajnostjo sem postal vrhunski potapljač na vdih in ne le to, postal sem tudi inštruktor potapljanja na vdih, kar je na prvi pogled izgledalo skrajno neperspektivno. A zdaj lahko ponosno povem, da sem imel več tečajnikov kot vsi inštruktorji v regiji in da sem inštruiral tudi potapljače, ki so danes v vrhu tega športa in to v svetovnem merilu. In ja, med njimi tudi Alenka Artnik.

Čestitamo vam za pogum in za to, da ste samozavestno zasledovali svoje sanje. Marsikdo ne zmore biti tako zvest sebi. Mar je res tako težko? 

Veste, mene je splet okoliščin pripeljal do potapljanja, do mojega življenjskega smisla. Je pa ključ do zadovoljstva v tem, da si človek skozi čas oblikuje vedno nove in nove cilje. Nikakor ne sme obstati na mestu. In verjemite, da to ne pomeni, da ni avtentičen. Avtentično ne pomeni, da moramo celo življenje zagovarjati enaka stališča, imeti enake vzorce vedenja. Pomembno je le to, da vse, kar počnemo, počnemo s srcem in z veliko voljo ter veseljem. Zame je moje delo igra, kot denimo igra monopolija. In če to dosežemo, garanje ni več težka stvar, ampak je pot do našega zadovoljstva, veselja. Do nas samih.

» Ko sem v globini, se vračam v svojo globino.«