BEEP PODCAST

Karim Al Saleh, učitelj AEQ metode in AEQ dihanja, joge, naprednega gibanja ter praktikant manualno-gibalne terapije in tui-na masaže

Dihanje je avtonomna in osnovna funkcija preživetja, ki nam zagotavlja potrebno življenjsko energijo.

Vsi vemo, da brez dihanja ne bi preživeli. Brez hrane smo lahko tri tedne, brez vode tri dni, brez dihanja pa načeloma samo tri minute, kar nakazuje na to, kako zelo pomembno je dihanje.

Ni pa pomembno zgolj to, da dihamo, temveč tudi kako dihamo. Od kvalitete dihanja je namreč odvisno naše zdravje, počutje, imunska odpornost, stanje uma in naši čustveni odzivi. Dobra novica torej je, da imamo nad dihanjem zavestni nadzor in lahko z njim manipuliramo. Če ugotovimo, da ne dihamo optimalno, lahko svoj vzorec izboljšujemo in stremimo k temu, da dihanje spremenimo iz nekoristnega srkanja zraka v učinkovit pretok energije. Toda kako?

---

Poglejte video, poslušajte podcast ali preberite izvleček intervjuja s Karimom Al Salehom:

Karim Al Saleh je učitelj AEQ metode dihanja, kar pomeni zavestno dihanje, s pomočjo katerega lahko spremenimo čustveno izražanje in dvignemo čustveno kompetentost in samozavest. Je zagovornik premišljenega gibanja, ki mora biti po njegovem mnenju usklajeno z zavestjo in dihom. Karim ljudem pomaga pri izboljšanju zdravja, počutja, osebne rasti in fizične pripravljenosti. Odpravlja vzroke kroničnih bolečin in gibalnih omejitev ter pomaga pri sproščanju telesa in uma. 

---

Kako kot družba dihamo? 

Večina ljudi danes ne zna vsakodnevno pravilno dihati. Pozabili smo pravilno izvajat ta osnovni vzorec dihanja s trebušno prepono, v spodnji del pljuč, z rahlim zibanjem medenice. Kot družba kronično hiperventiliramo, hlastamo za zrakom in vdihujemo prevečkrat. V eni minuti dihamo povprečno 3-4-krat več od nekega optimuma. Z zrakom ne manipuliramo dovolj dobro, ga ne sprejemamo na tak način, da bi ga lahko učinkovito predelali v pljučih in v krvi ter spravili v tkivo. Večkrat se pošalim, zakaj tako hitro dihamo – ker je samo še zrak zastonj danes in ga na tak način zlorabljamo. Dejansko pa dihamo zelo prehitro in preveč. Če pa poznamo načelo Bohrovega efekta in ko enkrat poznamo fiziologijo, si ne želimo več dihat preveč oz. vemo, da je to celo zelo škodljivo. 

Kaj pa je Bohrov efekt? 

Bohrov efekt govori, da takšen kot je nivo CO2 v pljučih, toliko kisika lahko pripeljemo v kri. Ni toliko pomembno, koliko kisika dejansko vdihnemo, ampak kakšen nivo CO2 imamo v pljučih. Če preveč in prehitro dihamo, če torej hiperventiliramo, nam CO2 v pljučih upade in s tem nam tudi nivo kisika v krvi upade in potem niti ne more priti do celic in možganov. Če pa bi dihali bolj počasi in umirjeno, s trebušno prepono v spodnji del pljuč, bi upočasnili dihanje, ga poglobili in povečali raven CO2 v pljučih. In ker bi bilo več CO2 v pljučih, bi bilo več kisika v krvi, v mišicah in v tkivih. S tem bi bila boljša pretvorba same življenjske energije. CO2 namreč ni odpadni plin, ki bi ga bilo potrebno čimveč in čimprej izdihniti, kot smo se ponavadi učili, ampak je celo bolj zlat plin kot kisik, ker brez CO2 kisik nima kam priti. 

Kaj sploh pomeni dihanje s trebušno prepono? 

Pljuča so organ za dihanje in zrak je potrebno pripeljat v pljuča, to je v prsni koš. Prsni koš pri vdihu spreminja obliko in volumen, se razširi in s tem napolnimo pljuča. Da pa lahko zrak pripeljemo v spodnji del pljuč, kjer je najbolj bogat s krvjo in kisikom, je nujno aktivirat trebušno prepono in jo spustit v trebušno votlino, da se napne, s čimer ustvarimo prostor, da lahko zrak vdihnemo v nižje predele pljuč. 

Ko vdihnemo, se trebušna prepona napne in spusti v trebušno votlino, trebuh pa bi se moral izbočiti, da lahko prepono nižje spustimo. Zato trebušna votlina spreminja obliko, trebuh se sprosti in hrbet napne, da lahko pljuča kvalitetno napolnimo. Pri izdihu pa se trebuh povleče navznoter, trebušna prepona se sprosti in uboči nazaj v prsni koš, kar potisne zrak počasi nazaj iz pljuč skozi usta in nos, sama elastičnost pljuč pa še pripomore k temu, da je izdih lažji. Zato je najpomembneje vdihnit v spodnji del pljuč, z aktivacijo trebušne prepone. Če hočemo to narediti, pa moramo znati tudi premikati trup, se pravi trebuh sprostit pri vdihu in rahlo napet pri izdihu. 

Kaj delamo danes narobe?

Že znanost je ugotovila, da se trebušna prepona pri povprečnem človeku premika samo okoli 1-2 cm, optimalno pa bi bilo, da bi se premikala med 5-8 cm. Diafragma, ki je ena najmočnejših in najpomembnejših mišic v telesu, se premika premalo. Govorimo o šibki mišici oz. neuporabi mišice, ki izgubi funkcijo. Ta mišica je zelo pomembna za prebavo, presnovo, za imunski sistem, limfni sistem in za avtonomni živčni sistem. Sama trebušna  prepona pomaga tudi srcu, olajšuje delo možganom, da se ne obremenjujejo pretirano. Vse to počne ena skrita, vendar zelo pomembna mišica, ki je odgovorna za veliko stvari. 

Ko dihamo, trebuh povlečemo navznoter, ramena dvignemo v zrak in s tem dihamo samo v zgornji del pljuč, navpično navzgor. Tam pa dejansko ni dovolj krvi, ker gravitacija kri povleče v spodnjo tretjino pljuč. Tako da ostane v zgornjem delu pljuč zelo malo koristnih snovi. Hkrati pa napenjamo rebra, vratne mišice in ramenski obroč. S tem konstantnim navpičnim hiperventilacijskim dihanjem krčimo pomožne dihalne mišice, ki prevzemajo glavno vlogo pri dihanju, čeprav niso temu namenjene. S tem se zakrči prsni koš in cel ramenski obroč, s čimer lahko nastaja ogromno bolečin in bolezenskih stanj.

Na svojih treningih pogosto poudarjaš, da je bolečina naš učitelj. Kaj s tem misliš? 

Bolečina je klic telesa po pozornosti naše zavesti, se pravi nam telo hoče z bolečino nekaj povedat oz. nas na nekaj opozorit. Ponavadi na nekaj, česar nam primanjkuje ali pa nekaj, česar delamo preveč v življenju. In preko bolečine telo komunicira z našo zavestjo. Ko ugotovimo, kaj to je, je na nas, da spremenimo odnos do telesa, potešimo njegove želje in potrebe. Če torej pravilno pristopimo do klica telesa, bolečina preneha, jo odpravimo. Bolečina nikoli ni tam brez razloga, saj telo ne zna lagati, vedno pove po resnici. 

Če ignoriramo akutno bolečino in ne poiščemo odgovora, zakaj nas nekaj boli, ali poskušamo bolečino odpraviti zgolj s tabletami, jo potiskamo stran od naše zavesti. Če to dovolj dolgo počnemo, je velika verjetnost, da se bo akutna bolečina spremenila v kronično. Ko bolečina postane podzavestna, prisotna 24/7, to zelo slabo vpliva na nas.

Kronična bolečina je težje odpravljiva, saj je integrirana v vzorec, ki ga je potrebno reprogramirati in se ga odučiti ter naučiti novega. Če pa sproti začutimo bolečino in se na njej učimo, kaj moramo spremeniti v odnosu do sebe in okolja, imamo sistem z manj težavami in se bolečina v bodoče sploh ne pojavi. 

Dostikrat živimo v stresu in v momentu, da se bomo bodisi borili ali zbežali (»fight or flight mode«). Kako pa so z dihanjem povezana čustva? 

Čustva so zelo dobro orodje, saj je energija takrat v gibanju. Potencialna energija se namreč spreminja v kinetično energijo. Če smo v določeni situaciji, kjer se nam potencialna energija v telesu prebudi z določenim razlogom, je to čustveno stranje primerno in nujno potrebno, da ga začutimo in to energijo pravilno usmerimo v kinetično energijo. S tem rešimo problem oz. uredimo neko stvar in čustva pravilno usmerimo. Problem pa je, če smo v boju ali begu zataknjeni, če telo konstantno proizvaja potencialno energijo in smo stalno pod vplivom nekih čustev, nimamo pa v zunanjem svetu nobenega dejanja, kamor bi lahko ta čustva usmerili, se pravi, so čustva aktivna tudi takrat, ko ne bi rabila biti. Takrat pa govorimo, da imamo kronično vklopljen strah. 

Če imamo zakrčen trebuh, smo konstantno v stanju bega in pod vplivom strahu, takrat bomo tudi težko vdihnili. Če to preide v kroničen značaj človeka, da ima ves čas zakrčen trebuh, je ves čas v stanju bega, bo imel tak človek težave pri vdihu. 

Če pa je oseba ves čas v stanju boja in je ves čas usločena, napeta v hrbtenici in ledvenem delu in je to njen podzavesten značaj, da je ves čas pod vplivom tega čustva (npr. jeze), bo imela taka oseba težave pri izdihu, ker ne bo mogla nikoli sprostiti hrbta in izdihniti do konca. 

Če so čustva budna in aktivna, ko jih rabimo, je super, ker jih izkoristimo, potešimo svoja čustva, ugotovimo kaj so želje in potrebe in jih dejansko izrazimo, s tem pa uredimo svoje notranje počutje. Problem pa je, če smo v določenem čustvenem stanju 24/7 in permanento zataknjeni. Takrat pa čustva vsekakor škodujejo. Ker telo proizvaja ogromno potencialne energije, ki je ne spremenimo v kinetično, z njo ne naredimo ničesar, se ta potencialna energija potem skladišči, mišični tonus se napne in gre ta energija v organe. Višek energije pa lahko ustvari ogromno vnetnih procesov, bolečin in bolezenskih stanj v telesu. 

Tako kot dihaš, tudi živiš. Če dihaš bolj počasi in umirjeno, lahko tudi živiš bolj sproščeno, spontano in umirjeno. Če pa dihaš hitro in intenzivno, pa tudi živiš bolj hitro in intenzivno, si s tem tudi bolj napet in tog, s čimer tudi pride več napak.