BEEP STORY

avtorica: Katja Gorzetti

Človek je enovito bitje, ki je sestavljeno iz telesnega in psihičnega. Oboje je med seboj povezano. Tako kot se psihične težave lahko izrazijo somatsko, lahko tudi preko izražanja s telesom spodbujamo številna pozitivna čustvena in mentalna stanja. Kakšno vlogo ima pri vsem tem ples?

Naravni izboljševalec razpoloženja

Ples lahko služi zgolj kot vrsta rekreacije, lahko pa nam, če se ga lotimo zavestno, pomaga pri navezovanju stika s sabo ali celo izboljšanju duševnega zdravja. Ples je naravni izboljševalec razpoloženja, saj se ob njem sproščajo endorfini, dopamin in serotonin v naših možganih, hkrati lahko zniža tudi ravni stresnega hormona kortizola. Ples predstavlja najbolj prvinsko, utelešeno in izrazno pot do sebe. Laban, plesni mojster in eden prvih plesnih teoretikov, ni edini, ki razlaga o globokem pomenu gibanja in plesa. David Levin gre celo tako daleč, da tovrstno gibanje imenuje »ontološka uglasitev«, saj priznava, da je le malo človeških izkušenj tako globoko usmerjenih v naš način telesnega bivanja v svetu kot gibanje.

Ples lahko služi kot kanal sproščanja že obstoječih notranjih stanj, lahko pa preko utelešenja nekatera pozitivna notranja stanja tudi spodbuja. Ples lahko spodbuja osredotočenost na naše gibalne telesne zmožnosti in krepi zavedanje o tem, kaj vse naše telo zmore. Na ta način pripomore k spremembi pogleda nase iz zgolj estetskega (kako izgledamo) v funkcionalni vidik (kaj vse zmoremo) in nadalje vpliva na drugačno zaznavanje svojega telesa in svoje vrednosti ter tako posredno vpliva na izboljšanje duševnega zdravja, naše samopodobe in subjektivnega zadovoljstva z življenjem.

Ples kot oblika izražanja

Številni raziskovalci ples opredeljujejo kot »mati vseh umetnosti«; ljudje so preko plesa ustvarjali, še preden so uporabljali kamen ali besedo. Uporaba gibanja telesa, zlasti plesa, kot katarzičnega in »terapevtskega« orodja je stara toliko, kot je star ples sam. V mnogih primitivnih družbah je bil ples enako pomemben kot prehranjevanje in spanje. Že stoletja so tako obstajali plesi plodnosti, zdravljenja, polnoletnosti, vojne, duhovne hvale in smrti. V večini kultur skozi zgodovino so ljudje skozi ples utelešali svojo najbolj skrito notranjost. Ples je posameznikom zagotovil sredstvo za izražanje sebe, za sporočanje čustev drugim in za komunikacijo z naravo. Plesni rituali so pogosto spremljali velike življenjske spremembe, pri čemer so služili spodbujanju osebne integracije in integracije posameznika z družbo. Plesno utelešenje je služilo kot vrsta ritualnega prehoda iz enega življenjskega obdobja v drugega.

Še danes velja, da je ples sestavni del vseh prehodnih življenjskih situacij – plešemo na valetah, maturantskih plesih in porokah. In čeprav na pogrebih in ločitvah redko slovesno plešemo, se naša telesa odzovejo tako, da morda otrpnejo ali se zvijajo od žalosti. In prav to je »bistvo plesa«. Ples lahko postane »zdravilna umetnost«. Postane način, da se naravni gibi pojavijo spontano in ustvarjalno. Vse, kar se v literaturi izraža z besedo in  v glasbi z melodijo, se v plesu izraža skozi gibanje. Ta izraz je zelo močan; ko v plesu nekaj povemo skozi gib, to povemo z vsem, kar smo in kar imamo. To je moč opaziti predvsem pri otrocih, katerih čustva vedno spremlja gibanje, saj je tak odziv spontan in ga še niso sposobni nadzorovati.

V nasprotju smo odrasli načrtno zatrli naš umetniški gibalni izraz. Zapiramo se vase in ne dopuščamo, da bi se naša notranjost izražala skozi gib navzven. Bojimo se izraza svojih občutij, bojimo se svojih bolečin, ranljivosti, bojimo se tistega, kar nosimo v sebi. Svojemu telesu ne dovolimo razmišljati. Pravzaprav smo že od otroštva usposobljeni za zatiranje utelešenega znanja. Naučeni smo, da sproščanje utelešenih spominov ni kulturno sprejemljivo. V današnjem svetu cenimo predvsem intelekt in konvencionalnost ter smo usposobljeni za zatiranje izkušenj, ki jih naša telesa želijo doživeti. S samim seboj in drugimi smo povezani predvsem preko misli, manjka pa nam uglašenosti na podlagi utelešene empatije.

Ples ima številne pozitivne učinke na naše duševno zdravje. Pomaga nam, da se utelesimo, okrepi povezavo med telesom in umom, spodbuja pozitivno samopodobo, izboljša razpoloženje in zadovoljstvo z življenjem. 

Spreminjanje zaznavanja telesa in samopodobe

Ples ima še poseben vpliv na ženske, saj spodbuja spremembo v njihovem zavedanju telesa – preusmerja pozornost iz zgolj zunanjega videza na telesno funkcionalnost. Obstaja namreč veliko dokazov, ki pričajo o tem, da dihotomija v zaznavanju telesa kot objekt ali kot proces pomembno vpliva na stopnjo posameznikove telesne samopodobe in samospoštovanja. Osebe, ki se osredotočajo predvsem na vizualni del svojega telesa (kot objekt), imajo nižjo samopodobo kot osebe, ki se osredotočajo predvsem na telesno funkcionalnost (kot proces). Prav razlike v zaznavanju telesa so eden od ključnih razlogov za to, da imajo moški v splošnem višjo telesno samopodobo kot ženske.

Obstajata dva osnovna načina razmišljanja o svojem telesu, ki sta še posebej pomembna za razpravo o razlikah v telesni samopodobi in samospoštovanju med spoloma. Eden od načinov je, da na telo gledamo kot na objekt, sestavljen iz delov, ki jih drugi estetsko ocenjujejo, drugi pa je, da ga konceptualiziramo kot dinamičen proces, pri katerem so funkcije pomembnejše od lepote. Ženske se v primerjavi z moškimi pogosteje osredotočajo na zunanji videz telesa in se identificirajo z vidiki telesa, ki jih drugi objektivizirajo in ocenjujejo po njihovi statični lepoti (npr. noge, zadnjica, obraz, prsi, ustnice), medtem ko moški pogosteje kot ženske osredotočajo pozornost in se identificirajo s fizičnimi vidiki lastnega telesa, ki se ocenjujejo glede na njihovo instrumentalno funkcijo v svetu (npr. refleksi, mišična moč, koordinacija, zdravje, okretnost).

Ko telo ni več le objekt

Nagnjenost žensk, da gledajo na lastna telesa kot na predmete pozornosti drugih, je verjetno posledica družbenega pogleda na žensko telo, ki ga preko socializacije ponotranjijo že deklice. Spodbujanje pozornosti na telo kot objekt je še vedno razvidno tudi iz sporočila, posredovanega v televizijskih reklamah in revijah, kjer se za prodajo več izdelkov načrtno vzpostavljajo težko dosegljivi standardi ženske lepote. Ženske v odrasli dobi pogosteje kot moški doživljajo tisto, kar opredeljujemo kot »socialna telesna anksioznost« – anksioznost zaradi opazovanja ali vrednotenja njihove postave s strani drugih. Temu pravimo samoobjektivizacija. Slednja lahko povzroči številne kognitivne in čustvene posledice, vključno s povečanim telesnim sramom, povečano tesnobo zaradi videza in zmanjšanim zavedanjem notranjih stanj. Negativna čustva prispevajo k duševnim boleznim, vključno z depresijo in motnjami hranjenja, pa tudi k zmanjšanemu spolnemu delovanju. Ta teorija pojasnjuje, zakaj se spremembe v tveganjih za duševno zdravje v celotnem življenju ženske pojavljajo v skladu s spremembami njenega fizičnega telesa.

Ples spodbuja spoznavanje tega, kakšna je organizacija telesa med posameznimi gibi, kar posamezniku pomaga izboljšati lastno telesno odzivnost.

Pomembno je torej iskati načine in dejavnosti, ki (predvsem ženskam) pomagajo, da se utelesijo in pozornost iz svoje zunanjosti preusmerijo bolj v notranjost – se osredotočijo na telesne procese in telesne zmožnosti.

Zanimivo je spoznanje, da katerokoli športno udejstvovanje ne vodi nujno k zmanjšanju samoobjektivizacije. K temu pripomorejo aktivnosti utelešenja, ki samozavedanje spodbujajo na način, da posameznik ne zapade v ruminacijo, temveč se svojega telesa zaveda na čuječ način – s popolnim zavedanjem lastnega gibanja, ki pa ga spremlja neobsojajoče, zgolj zavedajoč se vseh zmožnosti, ki mu jih telo ponuja. Tak posameznik bo svoje telo znal poslušati in se odzvati na njegove potrebe. Najbolj znana aktivnost čuječega utelešanja je zagotovo joga, zanimivo pa je, da raziskovalci v zadnjem času vse bolj omenjajo tudi ples.

Izboljšana lastna telesna odzivnost

Ples spodbuja spoznavanje tega, kakšna je organizacija telesa med posameznimi gibi, kar posamezniku pomaga izboljšati lastno telesno odzivnost. Kadar imamo ljudje dobro telesno odzivnost, pride do povezave med telesom in umom (angl. mind-body connection), kar vodi do številnih pozitivnih učinkov. Ženske, ki plešejo, »slišijo« svoje telo, začnejo vse bolj ceniti avtonomne procese in svoje telesne sposobnosti, zaradi česar se zmanjša zaznan pomen telesnega videza za ohranjanje pozitivne telesne samopodobe in samospoštovanja. Ženske, ki plešejo, se v manjši meri soočajo z občutki samoomaloževanja, občutki sramu, krivde in nevrednosti.

Vzdrževanje dobre telesne samopodobe je zelo pomembno tudi za ohranjanje splošnega duševnega zdravja. Slaba telesna samopodoba lahko namreč močno vpliva na razvoj in vzdrževanje motenj hranjenja in drugih motenj ter psiholoških težav, kot so depresija, anksioznost, samomorilne misli in telesna dismorfna motnja.

Samopodoba se nanaša na splošni občutek o lastni kompetentnosti in vrednosti, ki je predvsem pri ženskah pogosto pogojen s telesno samopodobo. Pozitivna prepričanja o lastnem telesu in lastni vrednosti lahko nadalje vplivajo na različne vidike življenja, med katerimi je tudi blagostanje (ang. wellbeing).

Katera plesna zvrst je najbolj primerna?

Raziskave kažejo na pozitivne učinke različnih plesnih zvrsti, negativni izjemi sta le balet in jazz balet, kjer je pomembno, da so plesalke vitke, saj naj bi jim to omogočalo večjo gibčnost, hkrati pa tako lažje dosežejo videz baletnega ideala lahkotnosti in »gracioznosti«. Raziskave so pokazale, da so imele ženske, ki so se v preteklosti ukvarjale s klasičnim baletom, bolj nezdrav odnos do hrane kot neplesalke. Izpostavljene naj bi bile večjemu tveganju za slabo telesno podobo in težavami s prehranjevanjem kot neplesalke, čeprav velja, da športno udejstvovanje na splošno ščiti podobo telesa. Ti rezultati niso presenetljivi, glede na to, da vsaj nekatere plesalke (npr. baletne plesalke) delujejo v zahtevnem okolju, ki lahko poudarja pomisleke glede videza in v katerem se njihova telesa nenehno »razstavljajo« in »pregledujejo«.

Raziskave kažejo na pozitivne učinke različnih plesnih zvrsti, negativni izjemi sta le balet in jazz balet.

V splošnem pozitivni učinki plesa niso vezani na specifično plesno zvrst, temveč je pomembno le to, da se plesna zvrst ne usmerja pretirano na videz, temveč na funkcionalnost. Tako je bilo npr. ugotovljeno, da imajo plesalci uličnega plesa (hip hop, break dance) višjo samopodobo kot študentje, ki se ne ukvarjajo s plesom.  Prav tako so ugotovili, da so imele ženske, ki se ukvarjajo s sodobnim plesom, nižjo samoobjektivizacijo in željo po vitkosti kot neplesalke. Ti dve obliki plesa omogočata večjo raznolikost v telesni postavi kot bolj tradicionalne oblike plesa, kot je npr. balet.

Včasih je veljalo tudi, da so za telesno samopodobo žensk slabi zelo senzualni plesi, pri katerih se ženske utegnejo soočati s seksualizacijo – npr. trebušni ples ali ples ob drogu, vendar danes ugotovitve kažejo, da temu ni več tako. Raziskava na vzorcu trebušnih plesalk je pokazala, da je velika večina plesalk trebušni ples navedla kot aktivnost, ki pomembno pozitivno vpliva na njihove občutke o svojem telesu (niti ena plesalka ga ni navedla kot negativen vpliv). Tudi sama sem v svoji magistrski nalogi raziskovala povezavo različnih plesnih zvrsti na samopodobo in subjektivno blagostanje in izkazalo se je, da ne prihaja do pomembnih razlik med različnimi zvrstmi plesa. Vse plesalke so poročale, da ples pomembno vpliva na njihovo samopodobo in zadovoljstvo z življenjem.

Razlog se morda skriva v tem, da se dandanes večina plesnih zvrsti promovira kot športno osredotočene oblike plesa. Tipičen primer je ples ob drogu, ki danes ne velja več za eksotično zvrst, ki je namenjena zabavi v klubih, temveč postaja med ženskami vse bolj popularna oblika plesa (ali celo fitnesa), pri kateri se poudarja predvsem vidik moči in gibljivosti. Poleg tega je velik del promocije plesa usmerjen v spodbujanje žensk, da sprejmejo svoje telo takšno, kot je, in se naučijo občudovati, česa vse je sposobno.

Zaključek

Ples ima številne pozitivne učinke na naše duševno zdravje. Pomaga nam, da se utelesimo, okrepi povezavo med telesom in umom, spodbuja pozitivno samopodobo, izboljša razpoloženje in zadovoljstvo z življenjem. Ples kot oblika prostočasne aktivnosti pri starejših celo zmanjša tveganje za razvoj demence. Kot oblika telesne aktivnosti tudi pomaga pri vdrževanju zdrave telesne teže in zmanjša tveganje za pojav sladkorne bolezni in srčno žilnih bolezni. Pozitivne učinke plesa lahko preizkusite tudi sami, tako da preizkusite kakšnega izmed spodnjih predlogov:

• Pomislite, katera zvrst plesa vam ustreza, in se prijavite na plesni tečaj, s katerim že dolgo časa odlašate.
• Doma si prižgite najljubšo glasbo in plešite – plešite, kot da vas nihče ne gleda!
• Ko doživljate stisko ali negativna čustva, ne bodite v krču, temveč pustite telesu, da se izrazi skozi gib.
• Povabite prijatelje, da se skupaj udeležite plesnega večera ali zabave.
• Povečajte lastno telesno odzivnost. Preprosto dovolite telesu gibanje in samo čuječe opazujte, kaj vam govori vaše telo.

Viri:

Block B. in Kissell J. L. (2001). The dance: essence of embodiment. Theoretical Medicine and Bioethics, 22, 5–15.

Čevnik, L., Musil, B. in Fištravec, A. (2008). Telesna samopodoba v medkulturni perspektivi: vpliv medijev. Anthropos, 3(4), 95.

Franzoi, S. L. (1995). The body-as-object versus the body-as-process: Gender differences and gender considerations. Sex Roles: A Journal of Research, 33(5). 357–365.

Fredrickson, B. L. in Roberts, T. (1997). Objectification Theory: Toward Understanding Women’s Lived Experiences and Mental Health Risks. Psychology Of Women Quarterly, 21(2), 173–206.

Hart, E. A., Leary, M. R. in Rejeski, W. J. (1989). The measurement of social physique anxiety. Journal of Sport & Exercise Psychology, 11(1), 94–104.

Jevšenak, V. (2014). Preventivni učinki skupinske gibalno-plesne terapije na udeleženke tečajev orientalskega plesa. Specialistično delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Laird, K. T., Vergeer, I., Hennelly, S. E. in Siddarth, P. (2021).Conscious dance: Perceived benefits and psychological well-being of participants. Complementary Therapies in Clinical Practice, 44. https://doi.org/10.1016/j.ctcp.2021.101355

Lesté, A. in  Rust, J. (1984). Effects of dance on anxiety. Perceptual and Motor Skills, 58(3), 767-772. https://doi.org/10.2466/pms.1984.58.3.767

Murrock, C. J. in Gary, F. A. (2010). Dance as a culturally relevant intervention for reducing obesity in African American women. Health Promotion Practice, 11(4), 465-473. https://doi.org/10.1177/1524839908323520

Tiggemann, M. in Slater, A. (2001). A test of objectification theory in former dancers and non-dancers. Psychology of Women Quarterly, 25 (1), 57-64.

Valič, A. (2010). Povezanost telesne samopodobe s samospoštovanjem in pogojenostjo samospoštovanja. Specialistično delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Verghese, J., Lipton, R. B., Katz, M. J., Hall, C. B., Derby, C. A., Kuslansky, G., Ambrose, A. F., Sliwinski, M. in Buschke, H. (2003). Leisure Activities and the Risk of Dementia in the Elderly. New England Journal of Medicine, 348(25), 2508-2516. doi:10.1056/NEJMoa022252