BEEP STORY

Perfekcionizem je večdimenzionalen, kompleksen osebnostni konstrukt, katerega glavni domeni sta postavljanje izjemno visokih standardov in težnja po brezhibnosti oziroma popolnosti.

Docentka profesorica Dana Harari iz Izraelskega inštituta za tehnologijo med značilnosti perfekcionizma v svojih publikacijah pogosto navaja tudi natančnost, rigidno razmišljanje, obsesivnost, urnost, manjšo stabilnost, kritično presojanje posameznikovega obnašanja, red, vztrajnost in vestnost, visoko motivacijo, visoko učinkovitost, izogibanje neuspehu ter tudi popolnost glede telesne higiene, črkovanja in prezentacije.

Ameriški psiholog, dr. Kevin Leman, je v knjigi “Have a New Kid by Friday,”področje perfekcionizma raziskoval predvsem v povezavi z vrstnim redom rojstva, ki poteka tako: ker je perfekcionistov moto »vse ali nič«, je prepričan, da mora biti odličen v vsem kar počne. To vodi k nalaganju večjih obremenitev, kot jih zmore opraviti. Po navadi si naloži še eno naslednjo stvar, kljub temu, da je njegov urnik že polno zaseden. To vodi k naslednjemu koraku, ki predstavlja oviro, katero mora premagati. Učinek ovire spravi perfekcionista v paniko. Ko pogleda, vidi pred sabo številne ovire in vsaka naslednja postaja čedalje večja. Pri tem se perfekcionist sprašuje, kako se je spravil v takšno zmedo in kako bo prišel ven. Medtem ko ovira postaja čedalje večja, perfekcionist pomeša svoje probleme z maksimiziranjem spodrsljajev in minimaliziranjem uspeha. Če perfekcionist naredi napako, jo internalizira, se vanjo poglobi in to ponavlja v svojih mislih, kaj je šlo narobe. Če naredi kaj pravilno, pa razmišlja o tem, da bi lahko naredil še bolje. Ko pritisk postane prevelik, se lahko perfekcionist izvleče, preneha s projektom ali pa ga da v nič v smislu, da zanj ni bil dovolj dober. Če mu uspe projekt dokončati ali pa se umakniti, ker mu je to preveč, to zapusti z občutki, da bi se moral bolje potruditi. To pa je po mnenju Lemana zadrega perfekcionistov, torej da pridejo na drugo mesto, s čimer niso zadovoljni in zato vedno stremijo k izboljšanju.

 Definicija perfekcionizma
Perfekcionizem kot osebnostna lastnost in življenjski slog, ki  je še posebej cenjen v zahodnih kulturah, kjer so pomembni visoki standardi, vztrajnost in vestnost. Perfekcionizem je povezan z negativnimi psihološkimi učinki in emocionalno stabilnostjo na eni strani ter emocionalnimi stiskami na drugi strani kot so stres, anksioznost, depresija, motnje hranjenja in obsesivno kompulzivna motnja. Indirektno pa lahko povzroča tudi migrene..

(Zlo)raba perfekcionizma v podjetjih

Zaradi omenjenih značilnosti  je perfekcionizem pogosto izražen predvsem pri delu in je zato lahko dobičkonosen tako za zaposlene, kot tudi organizacije, saj oseba izkazuje visoko stopnjo motivacije, vključenosti in predanosti, prav tako pa se ni pripravljena odpovedati svojim ciljem in zaobljubam in zato svoj trud širi tako proti svojim dosegljivim, kot tudi nedosegljivim ciljem.

Nigel Nicholson, profesor organizacijskega vedenja na London Business School in avtor knjige The ‘I’ of Leadership, pravi, da organizacije s stališčem “Mi smo najboljši in smo ljudje, ki delamo čudovite stvari”, spodbujajo vodstvene delavce k previsokim pričakovanjem zase. Torej, pričakovanja podjetja spodbujajo zahteve, ki jih s časom zaposleni čuti do sebe.  Ker se zaposleni želi izpostaviti kot predan in odličen delavec, si sam znotraj podjetja nalaga preveliko količino obveznosti in odgovornosti, kar podjetja oziroma organizacije s pridom izkoristijo.

Klasična situacija znotraj podjetja je takšna, da se »nalaga« vse več obveznosti in dela že tako ali tako pridnim in zavzetim delavcem, »lene« in manj sposobne se še naprej »pusti pri miru«. A tak način vodenja podjetja in ravnanja z zaposlenimi ali pa sprejemanja prevelike količine dela je tek na kratke proge. Slej ko prej se »paradni konji« podjetja sesujejo pod težo vseh pritiskov in odidejo zaradi izgorelosti na zelo dolg bolniški dopust.

Perfekcionizem je »tiranija morati«
Razvoj raziskovanja konstrukta perfekcionizma se je začel v petdesetih letih prejšnjega
stoletja. Prvotne raziskave o perfekcionizmu so temeljile na psihodinamski teoriji, v
glavnem na delih dveh psihoanalitičnih teoretikov, Alfreda Adlerja in Karen Horney.
Slednja je perfekcionizem v svojem delu, leta 1950 opisala kot »tiranijo morati«.

Profesor Nigel Nicholson pri zasledovanju notranjega pretiranega perfektionističnega imperativa opozori še na eno past. V svoji knjigi orisuje  kako lahko težnja po perfektnosti pripelje dobre ljudi do slabih stvari, vključno z goljufanjem in drugim deviantnim vedenjem. »Grozne katastrofe so povzročili ljudje, ki so pisali o napakah, ki jih nočejo priznati. Pogosto gnani z nerazumnimi pričakovanji, kot je ‘Smo organizacija, ki ne dela napak’, spodbujate ljudi, da prikrijejo napake.

Julia Vaughan Smith, psihoterapevtka iz Devona v Angliji v knjigi z naslovom Coaching and Trauma: Moving beyond the survival self‘ pojasnjuje, kako so lahko zelo spolzka tla v podjetjih, kjer seva vrzel med ambicioznimi menedžerji, ki postavljajo nerealne cilje za zaposlene. Zelo škodljivo je za uspeh podjetja, če menedžerji ne znajo oceniti stopnjo sposobnosti svoje delovne ekipe. Zakaj? Odgovor je preprost. Mnoga podjetja se soočajo s finančnimi omejitvami, zato zaradi visokih ciljev ustvarjajo pritiske na svoje zaposlene. Podjetja od svojih zaposlenih želijo hitrejše doseganje rezultatov,  zaradi česar ljudje delajo težje in dlje, vendar ne nujno bolj učinkovito. Napake postajajo bolj verjetne, kot tudi potreba po njihovem prikrivanju.

“Obstaja skupna, dogovorjena obramba pred resničnostjo, da stvari ni mogoče doseči s hitrostjo, ki bi jo ljudje želeli,” pravi ga. Vaughan Smith. »Nihče nima poguma, da bi upravi povedal, da stvari, ki jih hočejo, ni mogoče narediti. Ljudje se bojijo, da bi bili izgnani, če bi spregovorili.” Posamezniki lahko težavo še poslabšajo. Tisti s perfekcionističnimi osebnostnimi lastnostmi se bodo potrudili, da bi se izognili napakam, saj se strah pred neuspehom in namišljenimi možnimi posledicami zdi nevzdržen.

Perfekcionisti lahko porabijo preveč časa za podrobnosti ali naredijo napačno stvar in posledično izgubijo perspektivo. Ali pa so prestrašeni, da bi naredili napake in  ohromljeni od strahu obstanejo na mestu in sploh ne zmorejo narediti nič.

Torej, perfekcionizem je lahko način za prekomerno kompenzacijo občutkov neustreznosti in tesnobe zaradi negotovosti.

Za mnoge je to poskus obvladovanja sveta okoli sebe in izogibanja posledicam, če bi menili, da niso kos temu delu. Ti strahovi so pogosto namišljeni in globoko zakoreninjeni v otroštvu. Primer je menedžer v maloprodajnem marketingu, čigar perfekcionizem v kombinaciji z zahtevnim delom v negotovem ozračju je povzročil, da je večino noči delal pozno, da bi poskušal pregnati svoj strah pred napako.

Popolnost ne obstaja

Popolnost v realnosti sploh ne obstaja, je že pred 40 leti trdil dr. Asher Pacht iz Clarkson University v New Yorku. Dejal je, da težnja po popolnosti ne predstavlja dobrega cilja, odseva samo nezdrav motiv. Je pa težnja po neobstoječi popolnosti tista, ki drži ljudi v pogonu in je povezana s številnimi psihološkimi problemi. Perfekcionisti bi naj imeli scenarij, v katerem nikoli ne morejo zmagati. Njihovi cilji so postavljeni nerealistično visoko in zaradi tega jih ni mogoče doseči. Konstantno so frustrirani z njihovo potrebo po dosežkih in njihovim neuspehom ob tem. Same sebe vidijo kot neljubljene in osamljene. Za njih je biti popoln magična formula za uspeh. Še takrat ko perfekcionist naredi nekaj uspešno, je redko sposoben žeti sadeže svojega uspeha. Za njih obstajajo samo ekstremi; nesposobni so prepoznati zlato sredino. Za perfekcionista je doseženih 95% ali celo 99% cilja videnih kot neuspeh, ker to ni popolno. A vse to (!) ni človeško. Zatorej, poglejmo, kaj pomeni »biti človek«.

Biti (samo) človek

Človeškost prihaja ravno iz naše nepopolnosti in vse te naše pomanjkljivosti nam dajejo našo unikatno osebnost in nas naredijo človeške. Brez teh pomanjkljivosti bi bili hladni, neplodni in neljubeči. Zato dr. Pach vsem delodajalcem, zaposlenim, ali celo staršem polaga na srce tole misel: »Lepota in vrednote prihajajo iz naše nepopolnosti, in edini način, da je oseba lahko popolna je, da je nepopolna.« Zato, spoštovani člani Beep Inštituta, dovolite si biti nepopolni.

Kajti če si boste to dovolili, bo strah, ki danes hromi dolgotrajni in trdi uspeh, premagan. In če bo, bomo lahko govorili o pravi spremembi kulture, ki ne bo več temeljila na strahu, ki jo vodijo nerealna pričakovanja, ampak o kulturi, ki bo vsakega izmed nas opremila z orodji za obvladovanje negotovega komercialnega sveta. Kajti slednje je pogoj za osvoboditev talentov, da bodo brez pritiskov in stisk začeli razmišljati inovativno in na dolgi rok uresničevali vzajemno zadovoljstvo obeh strani – delodajalcev in zaposlenih.

---