BEEP STORY

Carpe diem naj bo vaše vodilo, a ne dovolite, da lastni užitek pride na račun užitka drugega.

Začelo se je poletje. Po nočni mori zaradi pandemije in napetega političnega dogajanja pri nas, ki je razkrilo temne plati človeške nravi in v pore slovenske družbe vtisnilo občutek tesnobe, je zdaj prišel čas za počitek, veselje, sproščenost in hedonizem.

Zanimivo je brati znanstvene študije, ki jih pripravljajo s pomočjo analitikov svetovno priznani psihologi in psihoterapevti, v katerih ugotavljajo, da je eden največjih težav mnogih ljudi fobija pred srečo. Si predstavljate?

Izjemno veliko ljudi se boji sreče. Dovolite, da pojasnim: gre za to, da je večina ljudi tako prežeta s tisočimi težavami, ki so v njihovih življenjih na vsakem koraku, da jim redki trenutki miru in urejenosti zbujajo srh.

Bojda ob takšnih trenutkih doživljajo občutke, podobne depresiji ali paničnemu napadu. Napade jih nemir, tesnoba, otopelost, brezglavo hitenje, hiperventilirajo,.., skratka, občutek sreče jih dobesedno duši, saj a) ne znajo več živeti brez stresa ali b) jih je v danem trenutku miru in sreče tako globoko strah spet ponovitve stresnih in težavnih bojev.

Začaran krog

Kolumnist na Delu, Boštjan J. Turk,  je nekoč zapisal, da mnogim ljudem kronično primanjkuje tisto, kar edino šteje in kar edino prinaša dolgoročno srečo – tj. svobode, svobodnega duha, »free spirita«.  

In lahko se strinjamo, da se prepogosto zatekamo k tistim povsem napačnim in zgrešenim vodilom in konceptom bivanja– zapečkarskemu materializmu, duhovni majhnosti, introvertiranosti, deloholizmu in radikalnemu legalizmu. Prav vse to namreč vodi v ustvarjanje prestrašenega duha celotne družbe. Ob tem se človek vpraša, ali bomo Slovenci zmogli ujeti poletje v najbolj romantičnih podobah in se znali poveseliti in se sprostiti ali nas bo mučila fobija pred srečo?

Sploh še vemo, kaj je sreča in kaj užitek

Poglejmo teorije hedonizma. Francoz Michel Onfray je eden največjih zagovornikov hedonizma. Onfray v svojih delih zapisuje misli, ki govorijo o tem, kako optimalno izkoristiti naše možgane in tudi naše fizične zmožnosti za doseganje ne le najbolj vrhunskih hedonističnih občutkov, ampak tudi za doseganje dobrobiti drugih ljudi in na sploh družbe kot celote.

Zelo zanimiva  Onfrayeva knjiga »Protizgodovina filozofije« ponuja prepričljive protiargumente, sicer v Evropi prevladujoči filozofiji asketizma, in namesto njega predlaga tiste vrste hedonizma, ki kot ultimativno dobrino predstavlja tako lastni užitek kot tudi užitek drugih ljudi, pri čemer pa morata biti oba v konstantnem ravnovesju. To pomeni, da lastni užitek nikoli ne sme priti na račun užitka drugega. Doseči to ravnovesje univerzalnega uživanja, bi lahko postala poglavitna hedonistična misel prihodnosti, uporabna tako za politične, etične, pedagoške kot tudi za estetske in erotične namene.

Če vam ni blizu francoski, pa se predajte grškemu hedonizmu

Prava škoda je zapravljati  čas za razmišljanje o slabih stvareh. Včasih so rekli, da negativna misel ustvari negativne besede in dogodke. Zatorej, »ne kličite hudiča«, ker še prehitro potrka na naša vrata.

Raje se predajte starogrški ideji »carpe diem«. Kaj to pomeni? Gre za idejo » užij dan«, ki je dobila svoj pomen v hedonistični filozofski šola, ki se je zares rodila v Grčiji.

Najbolj predani hedonizmu so bili Kirenijci,  čeprav so svoje osnovne ideje črpali od zmernejšega Sokrata. Kirenijci so verjeli, da je edina res pomembna dobrina užitek in da si mora človek vselej prizadevati le za užitke in pozitivne občutke. A ker so tudi Kirenijci vedeli, da nobena skrajnost ni dobra, so vselej tudi poudarjali, da zgolj slepo predajanje užitkom ne vodi v dolgoročno zadovoljstvo, ampak nasprotno – v zasužnjevanje z užitki. Trdili so, da mora moder človek vselej imeti nadzor nad viri užitkov (denimo nad dobro hrano, seksom ipd.) in za življenjsko ravnovesje in prijetnost bivanja v svoje življenje vključevati prijateljstvo in pravičnost. Hmm, zanimivo, mar ne?