BEEP STORY

piše: Matic Matjašič, univ. dipl. psih.

Pravimo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Poznamo tudi stereotip osamljene ženske, ki se obkroži z mačkami. Radi verjamemo, da domače živali predstavljajo socialno oporo, služijo za izboljšanje lastnikovega počutja in celo njegovega zdravja. Večina lastnikov domačih živali pravi, da je njihov ljubljenček polnovreden družinski član. Veliko jih spi ob lastniku na postelji, ali pa krasijo družinske portrete, prav tako lastniki trdijo, da je njihov ljubljenček “boljši poslušalec kot njihov zakonski partner”. Predstavljamo vam na raziskavah utemeljen pregled dejanskih dobrodejnih učinkov domačih živali na naše življenje.

Človekov najboljši prijatelj

Potreba po povezanosti in pripadnosti je temeljna človekova potreba. O tem ni dvoma, saj je vključena v številne psihološke teorije različnih avtorjev, od Maslowe hierarhije potreb do teorije samodoločenosti od avtorjev Deci in Ryan, kjer povezanost predstavlja eno izmed treh osnovnih potreb človeka. Hkrati je bila kvaliteta socialnih odnosov prepoznana kot glavni napovednik dobrega življenja v najdaljši kontinuirani študiji ljudi, kjer so spremljali (in še vedno spremljajo) isto skupino ljudi od otroštva pa do starosti (sedaj so v 90 letu). Iz tega sledi pomembno vprašanje: ali lahko domače živali izpolnijo našo potrebo po povezanosti? Pregledi raziskav in izkušenj kažejo izredno zanimive ugotovitve.

Ali domača žival poveča ali zmanjša interakcijo z drugimi ljudmi?

Ko so raziskovalci spremljali otroke, ki so dobili psa, in jih primerjali s tistimi, ki ga niso, so ugotovili, da so prvi dobili pomembno več obiskov prijateljev kot druga skupina. Vpliv se je pokazal tudi na celotni družini, ki je ne le po prvem mesecu ampak tudi kasneje, po desetih mesecih, izvajala več skupnih družinskih aktivnosti v primerjavi z družinami, ki niso imele psa.

Zanimiva je tudi ugotovitev, da je pes stabiliziral zakon, ko so otroci enkrat zapustili dom. V psihologiji to obdobje imenujemo “sindrom praznega gnezda”. Simptomi sindroma praznega gnezda, ki ga doživljajo starši, lahko vključujejo občutek osamljenosti, izgube smisla in namena, anksioznost, depresijo, občutek praznine ali pomanjkanja energije.

Drugi argument za posreden vpliv domačih živali na naše socialno življenje izhaja iz vrste zanimivih socialnih eksperimentov. V enem izmed njih so skušali ugotoviti, kako prisotnost psa vpliva na število interakcij, ki jih ima oseba z neznanci. Ko so preučevali, kako se 1800 neznancev vede do raziskovalke v šestih pogojih (z labradorskim mladičkom, z odraslim labradorcem, z odraslim rotvajlerjem, s plišastim medvedkom, z rožo in sama), so ugotovili, da je dobila največ socialnih interakcij v pogoju s psom, torej največ pozornosti, nasmehov in verbalnih interakcij. Med pogoji so bile razlike, pri čemer je v pogoju z labradorcem dobila več socialnih interakcij kot z rotvajlerjem. V drugi vrsti eksperimentov so želeli ugotoviti, ali prisotnost psa poveča zaupanje, ki ga vzbuja lastnik. V tem primeru je bil raziskovalec moški, ki je v enem izmed pogojev prosil ženske za telefonsko številko, v drugem pogoju pa za denar ali pomoč pri pobiranju kovancev, ki so mu padli po tleh. Prisotnost psa je povečala uspešnost raziskovalca v obeh pogojih, še posebej pri pridobivanju telefonskih številk. Preučevali so tudi vpliv izgleda raziskovalca (enkrat oblečen slabo in revno, drugič lepo), pri čemer so ugotovili, da izgled sicer vpliva na uspešnost, vendar ima ta pomembno manjši učinek kot prisotnost ali odsotnost psa.

Podobnih eksperimentov je bilo veliko, zato lahko zaključimo, da prisotnost psa vsaj posredno izboljša naše socialno življenje, čemur pravimo učinek družbenega katalizatorja (ang. Social catalyst effect), saj olajša in spodbuja socialno interakcijo med ljudmi, tako znanci kot neznanci.

To je bil opis posrednega vpliva domačih živali na naše socialno življenje, vendar pa je morda bolj pomembno, ali domače živali lahko neposredno izpolnjujejo našo potrebo po povezanosti in pripadnosti.

Vloga vzajemnega očesnega stika in oksitocina oziroma “hormona ljubezni”

Vzajemni očesni stik ima zelo pomembno vlogo v človeški interakciji in predstavlja najbolj temeljno obliko navezanosti med materjo in otrokom. V ozadju vzajemnega očesnega stika pomembno vlogo igra hormon oksitocin, ki se ob tem sprošča in je odgovoren za navezanost med otrokom in materjo kot tudi med intimnima partnerjema. Nekateri pari sedaj celo eksperimentirajo z vbrizgavanjem oksitocina v obliki nosnega razpršila, s čimer skušajo poglobiti odnos in medsebojno navezanost.

Zanimiva je tudi ugotovitev, da je pes stabiliziral zakon, ko so otroci enkrat zapustili dom. V psihologiji to obdobje imenujemo “sindrom praznega gnezda”.

Ko gre za odnos med človekom in domačim ljubljenčkom, so v raziskavi ugotovili, da vzajemni očesni stik med lastnikom in psom sproži povišanje ravni oksitocina tako pri človeku kot tudi pri psu. Pri tem je zanimivo, da pri vzajemnem očesnem stiku med ljudmi in udomačenimi volkovi ne pride do povišanja oksitocina ne pri človeku in ne pri volku. Volkovi namreč uporabljajo očesni stik kot obliko grožnje znotraj svoje vrste in ne kot obliko socialne komunikacije z ljudmi. Očesni stik med psom in lastnikom se je verjetno razvil skozi skupno zgodovino in delno pojasnjuje idejo, da je pes resnično človekov najboljši prijatelj. Sproščanje oksitocina ima namreč pozitivno povratno zanko, saj sproža vedenja, ki nadalje poglobijo odnos med človekom in psom.

Korelacijske študije kažejo, da lastniki domačih živali niso bolj osamljeni in so si enako blizu s ključnimi osebami (starši, sorojenci, prijatelji) kot ne-lastniki domačih živali, zato ideja, da lastništvo domače živali pride na račun pomanjkanja človeške bližine, ne drži. Študije tudi kažejo, da so si lastniki enako blizu s svojim ljubljenčkom kot s svojimi sorojenci (čeprav manj kot s starši ali najboljšim prijateljem) in da ljubljenčki nudijo enako stopnjo socialne opore kot sorojenci ali starši (čeprav manj kot najboljši prijatelj).

Pozitivni učinki domačih živali na blagostanje lastnikov so bili odvisni od kvalitete odnosa, pri čemer so lastniki, ki so poročali o tesnejšem odnosu z ljubljenčkom, uživali v višjem blagostanju (manj depresije, manj osamljenosti, boljša samopodoba, večja sreča in manj stresa). Izkaže se tudi, da imajo ljubljenčki pozitiven učinek, četudi imajo lastniki že kvalitetne in številne odnose z drugimi ljudmi. Ko so udeležence izpostavili situaciji, ki je v njih vzbudila občutja osamljenosti in zavrnitve, je razmišljanje o svojem ljubljenčku enako močno znižalo negativna občutja kot razmišljanje o najboljšem prijatelju.

Pozitivni učinki domačih živali na blagostanje lastnikov so bili odvisni od kvalitete odnosa, pri čemer so lastniki, ki so poročali o tesnejšem odnosu z ljubljenčkom, uživali v višjem blagostanju

Drugi učinki domačih živali

Iz korelacijskih raziskav vemo, da imajo lastniki psov in mačk boljše zdravje kot tisti, ki nikoli niso imeli domačih živali ali so jih prenehali imeti. To vemo na podlagi podatkov kot so število letnih obiskov zdravnika, recepti tablet za spanje, tveganje za kap in srčno-žilne bolezni kot tudi umrljivost, število iz dela odsotnih dni in iz samo-poročanj lastnikov na vprašalnikih zdravja in telesne pripravljenosti. Vsi ti podatki, ki so sicer korelacijske narave (problem jajca in kure, pri čemer težko rečemo, kaj je bilo prej: ali domače živali vodijo do pozitivnih učinkov ali zgolj dejstvo, da se bolj zdravi ljudje tudi pogosteje odločijo za domačo žival). Nekoliko bolj vzročne podatke dajejo eksperimenti v nadaljevanju.

Pri študentih, ki so 18 minut božali psa, so zaznali povišane ravni imunoglobina, ki je indikator dobrega imunskega sistem, za razliko od študentov, ki so božali plišastega psa ali mirno sedeli. Raziskovalci so ugotovili, da 5 do 20 minutno božanje psa, lastnega ali tujega, zniža ravni kortizola (stresni hormon). Podobno so ugotovili tudi z drugimi živalmi (zajec, želva idr.) pri čemer je prišlo do znižanja anksioznosti zgolj ob božanju prave živali, ne pa tudi plišaste živali, kar kaže na to, da ni sama aktivnost tista, ki je zaslužna za pozitivne učinke živali. Za primerjavo vam povem, da pri tihem branju knjige, ki je prototip mirne aktivnosti, ni prišlo do znižanja tega stresnega hormona. Podobno se zgodi, ko smo v stresni situaciji, kjer so imeli udeleženci nižje kazalnike stresa (srčni utrip, krvni pritisk in prevodnost kože) ob prisotnosti svojega psa, kot če so bili sami ali s prijateljem. Pri zakoncih je pes bolj znižal stresni odziv lastnika, kot če je bil namesto psa prisoten partner.

Te in številne druge študije kažejo, da prisotnost domačih živali, poznanih ali nepoznanih, učinkovito zniža stres, pri čemer so učinki močnejši ob poznani oziroma lastni domači živali.

Zaradi naštetih učinkov pravimo, da imajo psi učinek družbenega blaženja (ang. Social buffering effect) za ljudi, kar pomeni, da njihova prisotnost zmanjšuje ali celo popolnoma odstrani stres. Zanimivo je, da podobne blažilne učinke občutijo tudi psi ob prisotnosti ljudi, ki so močnejši kot učinki v družbi drugih pripadnikov njihove vrste.

Zakaj bi domače živali imele pozitiven vpliv na blagostanje njihovih lastnikov?

Že prej omenjen oksitocin ima poleg socialnih učinkov tudi pomembne antistresne učinke. Tako predstavlja eno izmed možnih razlag pozitivnih učinkov domačih živali. Oksitocin namreč zniža vrsto stresnih hormonov, hkrati pa zniža tudi krvni pritisk ter srčni utrip in ima anksiolitičen učinek (zniža anksioznost, predvsem socialno).

Lastnike psov vabim, da na spodnji povezavi za svojo lastno radovednost izpolnite vprašalnik, ki vam bo pokazal osebnost vašega psa na petih dimenzijah pasje osebnosti: Dog Personality Questionnaire (petsci.co.uk)

Druga razlaga antistresnih učinkov domačih živali je, da te ponujajo neobsojajočo socialno oporo, zvišajo pozitivna čustva in ustvarjajo pomirjajoče vzdušje. Hkrati omogočajo taktilno stimulacijo, saj je dotikanje psa bolj socialno sprejemljivo kot čohanje drugega človeka za ušesi pred ali v stresni situaciji.

Možna razlaga pozitivnih učinkov psov na naše zdravje in počutje je tudi rutina, ki jo ti vnašajo v življenje lastnika. Namreč iz nevroznanosti vemo, da je zbujanje vedno ob isti uri zjutraj in jutranje gledanje sončne svetlobe ključnega pomena za uravnavanje našega cirkadianega ritma. Cirkadiani ritem je notranji biološki proces, ki traja približno 24 ur in uravnava različne fiziološke in vedenjske procese v našem organizmu, vključno z uravnavanjem spanja in budnosti, telesne temperature, izločanja hormonov in drugih funkcij. Ta ritem se prilagaja naravnim ciklom svetlobe in teme, zato mu pravimo tudi “notranja biološka ura”. Vzdrževanje rutine, ki podpira cirkadiani ritem, ni enostavno, večina se prav tako ne zaveda pomena jutranje sončne svetlobe, ki je ključna za pravilno delovanje cirkadianega ritma in s tem vpliva na naše blagostanje in posledično to ne predstavlja jutranje rutine večine ljudi. Vsaj ne namerno, namreč psi svoje lastnike hočeš nočeš prisilijo v jutranji sprehod običajno ob vedno isti uri in tako imajo lastniki psov povsem nenamerno odlično jutranjo rutino, ki nedvomno močno prispeva k njihovemu blagostanju.

Iz korelacijskih raziskav vemo, da imajo lastniki psov in mačk boljše zdravje kot tisti, ki nikoli niso imeli domačih živali ali so jih prenehali imeti. 

Pes na delovnem mestu

Številna podjetja (npr. Amazon, Google, Hrm One. idr.) začenjajo prepoznavati prednosti psov na delovnem mestu, ki se kažejo v obliki nižjega stresa, nižjega absentizma, višjega zadovoljstva, višje morale in boljših odnosov med sodelavci. Nekatere raziskave kažejo tudi na povečanje kreativnosti, do katere naj bi prišlo zaradi večje sproščenosti zaposlenih, kar posledično vodi v bolj ustvarjalno mišljenje. Psi nudijo socialno oporo zaposlenim, ki je bila v raziskavi 240 bolnišničnih delavcev povezana z nižjo stopnjo depresije in boljšo delovno učinkovitostjo. Na drugi strani lahko povečana socialna interakcija, ki jo sproži prisotnost psa, začasno vodi do nižje produktivnosti, vendar sčasoma pride do adaptacije in ko pes ni več novost na delovnem mestu, se zmanjša tudi stopnja distrakcije, ki jo je ta sprva povzročal.

Raziskave torej podpirajo prisotnost psov na delovnem mestu, čeprav se moramo zavedati, da niso vsa podjetja primerna, kot tudi ne vsi psi. Obstajajo validirani vprašalniki za ugotavljanje osebnosti psov, ki podajo odgovore na lastnostih, kot so agresivnost proti ljudem in drugim psom ter raven energije. Lastnike psov vabim, da na spodnji povezavi za svojo lastno radovednost izpolnite vprašalnik, ki vam bo pokazal osebnost vašega psa na petih dimenzijah pasje osebnosti: Dog Personality Questionnaire (petsci.co.uk)

---

5 dejstev o blagodejnosti človeško-živalske interakcije

1. Olajšajo interakcijo z drugimi ljudmi in posledično lahko vodijo do izgradnje novih odnosov.
2. Izpolnjujejo našo potrebo po povezanosti in s tem zmanjšujejo osamljenost, ki ima izredno destruktivne učinke za naše blagostanje kot tudi dolžino našega življenja.
3. Znižujejo stres in anksioznost.
4. Povečujejo naše zdravje (predvsem srčno-žilno) in telesno pripravljenost.
5. Lahko vodijo do številnih pozitivnih učinkov na delovnem mestu, kot je zadovoljstvo, boljši odnosi in višja ustvarjalnost.
   

Učinki domačih živali se pojavijo že ob kratkem stiku z njimi, pri čemer ima vzajemen očesni stik najboljši učinek, temu pa sledi božanje živali in pri tem je dovolj že zgolj nekaj minut. Učinki so močnejši, če imamo lastno domačo žival, še posebej, če imamo z njo vzpostavljen tesen odnos in smo nanjo močno navezani. Kljub temu se pozitivni učinki pojavijo tudi ob stiku s tujim ljubljenčkom, zato le izkoristimo priložnost in lepo poglejmo ter pobožajmo živali ob vsaki priložnosti.

---

Viri

Amiot, C. E. in Bastian, B. (2015). Toward a psychology of human–animal relations. Psychological Bulletin, 141(1), 6–47.

Barker, R. T., Knisely, J. S., Barker, S. B., Cobb, R. K., Schubert, C. M. in Smitherman, E. A. (2012). Preliminary investigation of employee’s dog presence on stress and organizational perceptions. International Journal of Workplace Health Management, 5(1), 15-30.

Beetz A, Uvnäs-Moberg K, Julius H, Kotrschal K. (2012). Psychosocial and psychophysiological effects of human-animal interactions: the possible role of oxytocin. Frontiers in Psychology. 3:234.

Foreman, A., Glenn, M., Meade, B. in Wirth, O. (2017). Dogs in the Workplace: A Review of the Benefits and Potential Challenges. International Journal of Environmental Research and Public Health, 14(5), 498.

Gee, N., Rodriguez, K., Fine, A. in Trammell, J. (2021). Dogs Supporting Human Health and Well-Being: A Biopsychosocial Approach. Frontiers in Veterinary Science. 8.

Kelemen, T. K., Matthews, S. H., Wan, M. in Zhang, Y. (2020). The Secret Life of Pets: The Intersection of Animals and Organizational Life. Journal of Organizational Behavior. 

McConnell, A. R., Brown, C. M., Shoda, T. M., Stayton, L. E. in Martin, C. E. (2011). Friends with benefits: On the positive consequences of pet ownership. Journal of Personality and Social Psychology, 101(6), 1239–1252. 

McNicholas, J. in Collis, G. M. (2000). Dogs as catalysts for social interactions: Robustness of the effect. British Journal of Psychology, 91(1), 61-70.

Nagasawa, M., Mitsui, S., En, S., Ohtani, N., Ohta, M., Sakuma, Y., Onaka, T., Mogi, K. in Kikusui, T. (2015). Oxytocin-Gaze Positive Loop and the Coevolution of Human-Dog Bonds. Science (New York, N.Y.). 348. 333-6.

Odendaal, J. S. in Meintjes, R. (2003). Neurophysiological Correlates of Affiliative Behaviour between Humans and Dogs. The Veterinary Journal, 165(3), 296–301. 

Wagner, E., Pina, E. in Cunha, M. (2021). Dogs at the Workplace: A Multiple Case Study. Animals (Basel)